Novice | Sveta Trojica

Rana, ki mi jo je pustil splav

Resnica je kruta, vendar se moram soočati z njo in živeti naprej z bolečino

Začelo se je, ko sem pred trinajstimi leti »nenačrtovano« (po moji takratni vednosti) zanosila. Pred tem sem dvakrat rodila. Otroka sta bila stara šest let in petnajst mesecev.

Življenju sem obrnila hrbet

Še vedno se živo spominjam besed, ko sem možu, ne da bi prej opravila testiranje, dejala: »Noseča sem.« Z možem takrat »nisva bila na mestu«, pomislila sem na umetni splav. Že sama misel me je pripeljala do najstrašnejšega dejanja v mojem življenju. Mož je odločitev »za življenje« prepustil meni. Kakšno naključje, mar res? Vedno se o vsem pogovoriva, preden sprejmeva skupno odločitev, a v tej stiski sem ostala popolnoma sama. Lahko bi se odločila prav, vendar se, žal, nisem. Obrnila sem hrbet Družini, Življenju, Bogu, Ljubezni ... Na misel mi prihaja prošnja, ko sem tistega usodnega majskega dne v joku prosila: »Bog, če res obstajaš, kje si zdaj, reši me ...« V sebi sem še tik pred posegom čutila, in to čutim še danes, kako močno si želim povedati medicinski sestri, da sem si premislila, in oditi domov, ob tem sem se vsa tresla in jokala... Vendar nisem zmogla spregovoriti ... O grozljivem dejanju z možem nisva dosti govorila, bilo je težko govoriti o splavu.

Na mojo napačno odločitev so vplivale misli, kot so: ob dveh majhnih otrocih ne zmorem skrbeti še za dojenčka, zahtevna služba, strah pred tem, kaj bodo rekli v službi, ko bom spet »težila« za porodniško, skratka, obšla me je popolna groza in strah pred naporom po rojstvu, pred tem, da fizično in psihično ne bom zmogla treh otrok ... skratka neživljenjske misli. Čeprav smo se ravno devet mesecev prej preselili v lastno hišo. Imela sem idealne pogoje za veliko družino... In tako sedaj vsak dan znova gledam resnični obraz dejanja, ki se mi je takrat zdel edina logična izbira.

Hude posledice

Dolgo časa sem dolžila ljudi okoli sebe, ki so vedeli za moje stanje, vendar mi ni nihče rekel: »Ne delaj splava,« ali mi povedal o čustvenih posledicah takšnega dejanja. Nihče mi ni povedal za bolečino, ki jo pusti umetni splav, sama se tega nisem zavedala, dokler ni bilo že prepozno. Sedaj vem, kriva sem sama. V svoji nemoči sem se potopila v depresijo, sovraštvo do sebe, ženski čuti so popolnoma zaspali v meni, ko sem spoznala, da sem uničila lastnega otroka. Od takrat naprej me spremlja obup, sindrom popolne mame (otrokom težko rečem ne), občutek krivde, razne bojazni, nezmožna sem se sprostiti, živim v večnih dvomih, v velikem strahu pred prihodnostjo, pred neznanim, bojim se sama sprejemati odločitve o kakršni koli stvari, pri svojih opravilih sem zelo počasna, misli mi uhajajo, slišano preslišim, imam telesne in čustvene rane, ki se nikoli ne bodo zacelile, zaradi čustvene blokade sem do nedavnega zavračala možev dotik, objem, najino intimnost, v srcu nosim veliko žalost in nenehno bolečino, ko prihajam v šolo po otroke, iščem generacijo nedolžnega otročička, ker vem, da bi morala še enega odpeljati domov, družinski prazniki so zame ena sama velika žalost, da o času obletnice umetnega splava in obletnice, ko naj bi se otročiček rodil, ne govorim, takrat je zelo hudo, splav mi je zlomil srce ... ja, vse to, in še mnogo več hudega je meni pustil splav. Zavedam se, da je umetni splav pustil mnogo žrtev: ubitega otroka, ranjeno žensko, ženo, mamo, sestro in prijateljico, očeta, ranjene otroke, tete, strice, stare starše, prijatelje ...

Zato imam v mislih vse ženske, ki so v stiski in razmišljajo o umetnem splavu in bi jim rada pomagala po svojih najboljših močeh. O božiču se veselim svojih treh otrok (tri leta po umetnem splavu mi je bilo dano še enkrat roditi - Bogu hvala), hkrati pa doživljam in čutim strašno bolečino ob izgubi otroka, za katero sem kriva sama. Resnični obraz tega dejanja ni konec, temveč začetek velike nočne more. Hudo trpljenje spremljajo tihe. nevidne solze strašne bolečine, ki tečejo po ranjeni in neutolažljivi duši. Zaradi tega dejanja preživljam živi pekel. V tej globoki ranjenosti nisem sama, saj z menoj hudo trpi moj mož in oče mojih otrok. Trudiva se, da bi z božjo pomočjo zmogla odpustiti drug drugemu in skupaj stopiti na pot zdravilne pokore, da bi tako pripomogla k duhovnemu uravnoteženju. Za to dejanje ni nikakršnega opravičila.

Resnica in odpuščanje

Priznam, v vseh teh letih sem srečala veliko dobrih ljudi, tako duhovnikov kot prijateljev v raznih skupinah znotraj Cerkve, a povedati tega nisem zmogla nikomur. Sem že mislila pred leti, da bom lahko spregovorila o tem z duhovnim voditeljem naše zakonske skupine, a žal ni šlo. Prava tresavica se me je polastila, ko sem želela o tem spregovoriti. Ker o dejanju nisem zmogla spregovoriti, razen s spovednikom tistega usodnega leta, se je v meni začelo prebujati hrepenenje po globoki resnici o tem, kdo v resnici sem in kaj potrebujem. To hrepenenje sem dolgo le tlačila v sebi, bala sem se že, da bom duhovno omrtvela, ali pa me bo to nekega dne uničilo. Osebno sem spoznala, da potlačitev čustev in bolečine, ni prava pot, saj prinaša dodatno trpljenje in umiranje na obroke. Božja previdnost pa je ves čas delovala. Začela mi je usmerjati pogled vase, in sicer v to, kaj potrebujem in kaj si res želim. V letu 2008 me je Gospod povabil na duhovne vaje s priznanim voditeljem. Med drugim se je tema duhovnih vaj dotikala moje lastne grešnosti v vsej globini. Dano mi je bilo krstiti otročička s krstom želja in ga izročiti v božje roke. Pred kratkim pa mi je Gospod na mojo pot križa poslal svojega duhovnika, ki se mi je na njemu lasten način približal tako, da sem zmogla spregovoriti o svoji težki rani, in je v meni prebudil željo po izražanju najglobljih čutenj. Z njegovo pomočjo sem začela zdrav proces žalovanja in notranjega ozdravljenja. Čutim potrebo po vse večjem medsebojnem zaupanju in posledično preseganje najglobljega človeškega hrepenenja po odnosu, po stiku, po bližini. Spoznala sem, da resnica in (samo) odpuščanje sebi omogočata osvoboditev. Danes, ko gledam nazaj, vidim, da je bilo zaradi moje oddaljenosti od Boga zlo močnejše od želje sprejeti življenje. Vem, da bi mi Bog takrat dal dovolj moči, da bi se z Njegovo pomočjo zmogla odločiti za življenje, če bi se le obrnila Nanj. Sedaj vidim, da je šlo za veliko prevaro hudega duha, ki mi je obljubljal odrešenje, deležna pa sem hujšega trpljenja, kot sem si ga lahko kdajkoli predstavljala. Vse, česar naj bi bila odrešena, sedaj doživljam v najstrašnejši obliki trpljenja. Spoznala sem, daje Bog edini pravi zdravnik moje duše in srca, žal tega pred trinajstimi leti nisem vedela. S svojo zgodbo želim povedati vsem, ki tole berete (in prosim, povejte še drugim): nikoli, res nikoli ne naredite splava. Resnica o splavu je zelo kruta, vendar jaz se moram soočati z njo in živeti naprej z grozljivim dosmrtnim trpljenjem.

Dragi prijatelj duhovnik, če bereš te vrstice, se ti po tej poti zahvaljujem za zaupanje. Prepričana sem, če ne bi bilo tebe, še dolgo ne bi spregovorila o tem. Bogu hvala, da si njegov duhovnik in iskren prijatelj.

A. A.

Vir: Božje okolje; Revija za kriščansko duhovnost; Leto 37. Številka 2/2012; str.28. -29

Foto vir...

Milada Kalezić - srečanje z Gospodom

Pogovor z dramsko igralko Milado Kalezić, dobitnico Borštnikovega prstana v letu 2011

Odigrala je več kot 90 ženskih vlog, a najpomembnejša vloga v življenju ji ostaja, da živi poslanstvo,

ki ga je doživela in prejela pri svetem krstu, to

je, biti in živeti milost in dar vere. Jezus Kristus

zanjo ni nekaj abstraktnega, ampak življenjska

resničnost, živi Bog, ki jo je rešil pred pogubo.

Milada, na podelitvi Borštnikovega srečanja nas je prijetno presenetil vaš odkriti in močni govor ob koncu prireditve.

Veliko sem razmišljala, kako naj začnem govor,

mikalo me je, da bi pričela z »vem, da niste vajeni takega govorjenja …«, a sem se odločila, da to

nima smisla, s tem bi se že nekako opravičevala

in zmanjševala pomen tega, kar sem nameravala

povedati. Tik pred pripravo govora me je močno

nagovoril navedek Ignacija Lojolskega, ki o ljudeh, oddaljenih od Boga, pravi, da je treba vstopiti

skozi njihova vrata in izstopiti skozi naša vrata;

tako da mi je to bilo čudovito vodilo.

Z začetnimi simpatičnimi šalami ste pridobili občinstvo, potem pa …

… se mi je zdelo smiselno uporabiti budistično

zgodbo, ki jo umetniki radi slišijo, to je nekaj, kar

lepo zveni, nikogar ne obvezuje … »Ti si jaz, ti si

pesem sama.« Premisliti pa je bilo potrebno, kako

prestopiti ta prag do Kristusa.

Ob pripravi govora sem razmišljala, zakaj sem

taka konformistka; morda bi bilo dobro povedati

naravnost, tako kot govorim zadnja leta svojim

sorodnikom: »Ni več časa, kaj čakate, kje so vaše

rešitve? Verjemite, da jih ni, edino Jezus Kristus

ima moč nad zlemi silami.« Zanimivo je, da lahko

govoriš o Hare Krišni, o budizmu, muslimanih,

tudi scientologi so moderni. Govoriš lahko,

o čemer hočeš, pa bodo vsi mirno sedeli; ko

omeniš ime Jezusa Kristusa, pa se vsi vznemirijo;

že tu se kaže moč njegovega imena. Če bi

znala, bi govorila z visoko teološko govorico, a

navsezadnje sem »obsojena« na samo sebe. Po

podelitvi sem še komaj vzdržala čestitke, nato pa

šla v svojo garderobo pred moji ikoni Kristusa

in Matere Božje.

Kako zdaj, ko je že minilo nekaj časa, gledate na Borštnikov prstan, ugledno nagrado, ki ste jo prejeli?

Cerkveni očetje v pravoslavju zanimivo govorijo

o človeku, ki doživi veliko božjo milost. Jaz sem

jo, saj me je rešil kljub življenju, ki sem ga prej

živela, poleg tega pa me je obsul tudi z vsemi

uspehi, nagradami, dobrimi kritikami. Očetje

učijo, da vse to ni nikoli namenjeno samo temu

človeku, ampak vsem okrog njega. Čutim, da

je to, da sem igralka, namenjeno vsem...

Vir: Božje okolje, str. 24 - 27

Na naslednji povezavi si lahko ogledamo: Podelitev Borštnikovega prstana 2011; RTV Slo1

Vredno ogleda od 46 minute naprej. Sporočilo doseže vrh po 63 minuti.

»In na koncu seveda hvala dragemu Bogu, ker brez njegove milosti ne bi zdaj stala tukaj. Kakor je pisano: 'Kaj pa imaš, česar ne bi prejel?' Rekla sem nekoč svojemu duhovniku, da imam neustavljivo željo, da bi letela nad mestom in govorila vsem: 'Verujte evangeliju. Bog nas ljubi.' Pa mi je odvrnil: 'To željo vam je izpolnil.' Nocoj mi jo je res. Kadar nosimo bremena drug drugemu, kadar se ljubimo med seboj, kakor nas ljubi On, takrat lahko zaslišimo božji glas, ki nam govori: 'Ti si jaz. Jaz sem ti.'

Hvala vsem in Bog vas blagoslovi.«

Del nagovora Milade Kalezič ob prejemu Borštnikovega prstana v Veliki dvorani SNG Maribor, 23. oktobra 2011

Preostali del članka...

Čutim, da je to, da sem igralka, namenjeno vsem, že moji publiki, mojim bližnjim. Pred dvema letoma sem dobila Glazerjevo nagrado in sem bila absolutno srečna, to j e bil zame vrh vsega, mislila sem, da se bom utopila od sreče. Če ne bi imela zavedanja, da vse to ni samo zame, vsega tega ne bi prenesla. Ljudje v naši Cerkvi, ki so zelo konkretni in direktni, prihajajo po prejemu Borštnikovega prstana do mene ter mi pravijo: »Gospa, čestitam, a zavedajte se - vse to je naše.« In to je res, ker bi bilo zame preveč. Taki stavki pa me osvobajajo. Ko so se začele vrstiti vse te nagrade in so me začeli klicati novinarji, me je moj boter vprašal, če sploh imam blagoslov, da govorim in pričujem, zato sem šla k popu in od takrat ga prosim za blagoslov za moje javno delovanje. Navsezadnje je vse Zanj. Neka vernica je rekla: »Milada je dobila to nagrado samo zato, ker jo je Bog uslišal, da lahko končno pred vsemi govori o Njem.« In res sem se zdaj nekako pomirila.

V vaši predstavitvi so velikokrat omenili pojem »svetosti«. O kakšni svetosti govorimo; ali ni ta beseda v gledališču celo nekoliko zlorabljena, sprevržena? Še lahko govorimo o svetosti gledališča? Lahko govorimo o svetosti, kot jo razumemo kristjani?

Ne, ne v tem smislu, gre za svetost poganskih obredov. Za gledališčnike je ta svetost močnejša kot svetost Cerkve. Pred izkušnjo vere v Kristusa je bila umetnost moja religija, tako smo tudi vzgojeni že od študija naprej, svojo umetnost častimo. Zavedaš se, da si del nekega obreda, ki ga sicer natančno ne poznaš, a sodeluješ v tem smislu, da sebe podarjaš publiki, boginji Taliji. Sebe daješ čisto noter in sama sem res živela za to. A videla sem, da kljub temu da igram z vso močjo, da kljub temu da dobivam dobre kritike, sama osebno tonem in bom propadla, gledališče pa me ne more rešiti. Če življenje teče mirno, brez preizkušenj, bi morda človek lahko živel v takšnem prepričanju, a jaz po tem, ko me je življenje preizkusilo, nisem mogla najti rešitve v tem. Po božji milosti sem našla pot, da lahko živim v Njem, hkrati pa tudi milost, da lahko naprej igram, samo z Njegovo pomočjo je to mogoče.

Kar pa se tiče nenehnega omenjanja svetosti v moji predstavitvi - imela sem občutek, kakor da me hočejo malo prehiteti oz. skoraj zrelativizirati moje besede, saj so se bali mojega govora. Za mene je svet samo Bog, Sveto pismo in vse, kar on posvečuje. Sama nisem sveta, sploh pa ne v gledališču, ki je kolektivna zadeva, ne morem biti, f saj ni vse odvisno od mene, lahko sem odgovorna le za mali del svoje vloge znotraj vsega tega. V gledališču gre za obredje, ki je lahko na trenutke zelo daleč od svetosti; moj duhovni oče govori o »jerez«, hereziji, in tega se zavedam. Ker pa mi je Bog dal moč še naprej igrati, se trudim, da, kjer je mogoče, »vnašam nebesa«. Ko smo namreč pripravljali predstavo Goga, čudovito mesto, sem na ulici srečala nadškofa Turnška; vprašal me je, kaj pripravljamo, in sem mu opisala, da gre za zelo težko igro, ki se dogaja v peklu, vsi so mrtvi, ogromno je nesreče, samomorov, vse je mračno, zato sem v stiski, ker ne vem, kaj naj počnem z vsem tem. Nadškof pa se je nasmejal in dejal: »Pa vnesite malo nebes.« In ravno v tej smeri se trudim.

Kakšen je recept za takšno delo?

Ne povem stavkov, ki so v nasprotju z mojim prepričanjem, ki so neresnični. Nekako elegantno speljem, da takrat, ko mi šepetalka šepeta, kakšnih takšnih stavkov pač ne izgovorim in potem režiser prej ali slej vidi, da jih ne želim interpretirati. Npr. ko gre za stavke, ki so neresnični, kot je »Bog je uredil tako, da največ hudega stori tisti, ki najbolj ljubi.« Ta stavek je čista laž; kdor res ljubi, bo delal samo dobro in ne vem, od kod ta filozofija. Ko torej gre za direktne laži, jih ne morem izgovoriti, zato se jim izognem. Dolgo sem se o tem prepirala z ljudmi, a vidim, da Bog deluje na poseben, svoj način, in najbolje je pričevati z dejanji. Odpovedala sem tudi kar nekaj pomembnih vlog, ki bi si jih mnogi zelo želeli, a so bile v nasprotju z mojim prepričanjem.

V glecališču ste znani tudi po tem, da vsem delite podobice, ikone.

Ikone in podobice delim, ker se ne morem ustaviti. In v vsej množici, kolikim sem jih že podelila, sem doživela morda tri negativne odzive, pa še ti so se pozneje spremenili. Obenem pa je to zame neko doživljanje tega, česar nisem prejela v otroštvu; šele pri petdesetih letih sem v slovenščini molila molitev Sveti angel in ob tem jokala, ko se mi je pred očmi zvrstilo vse življenje in sem vedela: če bi mi nekdo povedal samo to molitev, bi mi bilo veliko lažje živeti. Zato vsem govorim, da ima vsak svojega angela varuha in da se lahko obračamo nanj ter se mu priporočamo. Ko zagledam podobice, sem ponovno otrok. Ne vem, morda so te podobice neka neizživeta otroška želja. »Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok...«(Lk 18,7).

Vaša pot do srečanja z Jezusom Kristusom ni bila lahka!?

V Boga sem vedno verjela, a sem si mislila, da se Bog z menoj ne bo veliko ukvarjal, zelo rada sem imela rek »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.« Tudi vzgojena sem bila v tem smislu, kot mali samuraj, čisto po vojaško. Sredi tridesetih let, ko sem začutila, da ni ničesar na svetu, kar bi me odrešilo, sem šla na kolena pred Njim, čeprav še nisem prepoznala Kristusa. Ko me je Bog pretresel, so mnogi govorili: »Ti si igralka in si mnoge stvari do mišljaš.« A ko enkrat veš in doživiš božjo bližino, se temu ne moreš upreti. Kot pravijo psalmi, da ljudje vpijejo »ni Boga«, slabotni pa se prepušča njemu, za katerega ve, da obstaja (gl. Ps 10). Še preden se je čudež spreobrnjenja zgodil, sem prvič v življenju čutila, da nisem sama. Ko sem videla, da povzročam nesporazume, če govorim o Bogu, sem molčala in se sama pogovarjala z Njim. Prepričana sem bila, da bom ostala pri teh občutkih: vedela sem, da me gleda, da me varuje in bilo je nekako varno, prijetno. Štirinajst let je trajalo to pogovarjanje z Njim in kalkuliranje, kakšen je in kaj točno hoče. Zaupala pa sem, da me Bog išče, bila sem kot otrok - »vidiš me, me boš že našel«. Rešil me je krst in milost svete spovedi. Živi Kristus me je srečal v mariborski stolni cerkvi, ko je, na kolenih pred podobo Trpečega, iz mene privrelo: »Oprosti, vem, da si!« Ko sem vstala, sem vedela - verujem v Jezusa Kristusa. Od takrat me je nagovarjala vsaka božja beseda, brana pri bogoslužju, vse je bilo namenjeno meni, še posebej evangeljski zgodbi o izgubljenem sinu (gl. Lk 15,11-32) in o ženi, ki jo je satan zvezal za osemnajst let (gl. Lk 13,10-17). Tu se je potem začela »hitra cesta« do Kristusa, 1. marca sem prejela sveti krst. Kmalu po tistem sem resno zbolela in moj boter mi je jasno in naravnost dejal, da je to kriza krsta: »Misliš, da si na plaži, da so sedaj vsi problemi rešeni, da si dokončno uredila svoje življenje? Vedi, da je to je borba na življenje in smrt!« In točno tako je bilo; imela sem obupne težave s spanjem, nisem mogla jesti. Na priprošnjo »mojega« svetnika, svetega Vasilija Ostroškega, sem po letu in pol ozdravela.

V srbskem jeziku stavek, ki sem ga našla, ko sem prvič po spreobrnjenju odprla Sveto pismo -»Niko ne može doči k meni ako ga ne dovuče Otac koji me posla« - govori točno o tem, kar sem sama doživljala. Mene je ta sila res »vlekla« in vrgla po tleh. V slovenščini je mnogo bolj nežen, sofisticiran prevod (»pritegne«; Jn 6,44), a v moji zgodbi ni bilo nič sofisticiranega, ampak je šlo po kolenih, čemur sem se res upirala. Tega ni lahko sprejeti; vendar ni vstajenja brez križanja. Postaviti se pred križ - sama sem slutila, da je to nekaj zelo težkega, tega sem se bala in sem prosila za drugo pot. Pogosto sem v stolnici molila, a v vitražu v prezbiteriju nisem mogla zreti v Kristusa, ampak sem gledala le v rozeto, pogled na trpečega Kristusa pa me je vedno nekako prestrašil. A ni bilo druge poti. Tudi na podobi, pred katero mi je bila podarjena vera vanj, je prav trpeči Kristus s trnjevo krono na glavi.

Kaj vas je pripeljalo do Srbske pravoslavne cerkve, ki vam je po družinskih koreninah najbližje?

Moja pot spreobrnitve se je tako zanimivo razpletala, da me je končno pripeljala do moje Cerkve. Leto dni pred milostnim darom spreobrnjenja sem prav na 7. januar vsa zmedena hodila po Mariboru, ko zaslišim srbsko govorico pred cerkvijo sv. Alojzija in povsod polno slame. V raztresenosti mi ni bilo jasno, kaj se dogaja, zato sem nekega moža vprašala, za kaj gre, on pa mi je kar nekaj časa začudeno zrl v oči in naposled dejal: »Pa sestro, božič je!« Čez eno leto se mi je zgodilo popolnoma isto. To me je nagovorilo, zato sem v pravoslavnih cerkvah začela iskati sporočilo Boga zame. Pa me, zanimivo, ni čakalo tam, ampak v mariborski stolni cerkvi, kjer tudi danes pogosto najdem zatočišče pri Njem. Po prejemu krsta v Srbski pravoslavni cerkvi (v samostanu Ostrog v Črni gori) sem počasi stopala tudi v cerkveno življenje, danes pojem v naši cerkvi v Mariboru. To je zame poseben dar, saj čutim, kako se mi ob petju duša očisti in se dvigne z večjo hitrostjo, kot če bi bila »le« pri bogoslužju.

Kam se razvija gledališče, je še duhovna hrana današnjemu človeku, je v njem prostor za oznanilo resnice?

Rek pravi - pesništvo je dolga lestev do neba, molitev pa še daljša. Danes pa je neki imperativ, da je nekaj umetnost, če je nerazumljivo, razsuto. Ker je današnji čas čisto razbit v vsem, morajo biti predstave narejene kot jazzovska improvizacija. Ogledalo, o katerem Shakespeare pravi, da ga nastavljamo družbi, je v takem razumevanju današnjega sveta razbito in nihče ne more zreti cele podobe, vse je nalomljeno. In če hočeš, da te kot ustvarjalca resno jemljejo, moraš delati v tem, kajti če boš šel v neko klasično režijo, bodo kritiki rekli, da je to predstava iz šestdesetih let. Ljudje pa so vedno žejni resnice, jasne in odkrite.

Čudaška mi je ta težnja, kako intenzivno gledališče oživlja stare mite pred razodetjem Jezusa Kristusa. Res tudi sama kdaj padem v to skušnjavo, saj sprejeti Kristusa pomeni sprejeti svoj križ, to je resen in krvav odnos. Doživeti novo rojstvo je blagoslov, a pot ni lahka. V vrnitvi k starim mitom pa gre za nekaj neobveznega, gre za igro, kar je mnogo lažje, nič te ne obvezuje, ni Cerkve, ki bi ti govorila, kaj je prav in kaj ne. S temi teksti lahko počneš, kar hočeš in se ne bo nihče vznemirjal. Vse je sprejeto, bolj kot bo porušeno, zmešano, prelepljeno na neki nov način, boljše bo, česar pa s krščanstvom ne moreš početi. Iz mita izstopiš, ko ti paše, brez obveznosti in brez odgovornosti. Kot da bi šlo za neki nov new age, pri katerem izbereš kot na tržnici, kar ti ustreza. Fausti pa pravi: »Križ je neznosna razdalja, ki jo je Bog postavil med sebe in vsako našo iluzijo o njem.« Nekje v sebi to vsi slutijo.

Ali ste zadovoljni, ker ste igralka? Ker ste bili, ste in boste še kar nekaj časa?

Pa kaj pa vem, pa sem, no. Zadovoljna sem, da sem lahko bila igralka, ko mi je to bilo zares pomembno, ko je bilo zame res bistveno, ko mi je pomagalo živeti ali bolje rečeno vzdržati življenje. Ko odkriješ prave, resnične stvari, pa je vseeno, ali si cvetličarka ali gospodinja... Sebe danes doživljam v prvi vrsti kot gospodinjo, čisto brez sprenevedanja. Sem gospodinja, kuharica, čistilka, mama, oma.

Torej, gospodinja z Borštnikovim prstanom...?

Ja, gospodinja z Borštnikovim prstanom (smeh).

Lepa hvala za pogovor. Na vaši poti vam želim obilo božjega blagoslova in bodite še naprej luč nam in vsem, ki jih boste srečali. Vse dobro!

Vse v božje roke!

Pogovarjal se je Janez Oblonšek

Blagoslov velikonočnih jedil

Velikonočna jedila blagoslavljamo na veliko soboto v povezanosti s češčenjem pri Božjem grobu ali pri samostojnem bogoslužnem opravilu (npr. v kapelah, pri križih, …).

Namen blagoslova je, da se zavemo Božje dobrote in darov, ki smo jih prejeli od Boga.

Velikonočna jedila v domu in družini ustvarjajo »Božje okolje« in so podoba velikonočne večerje, ki jo je Jezus obhajal s svojimi učenci, ter mašne daritve – velikonočne gostije, na katero smo vsi povabljeni.

Blagoslov se začne z besednim bogoslužjem, ki mu sledi nagovor in prošnje za vse potrebe. Sledi blagoslov velikonočnih jedi, ki niso samo jed, ampak tudi znamenja z globoko simboliko:

Kruh je znamenje Božje dobrote in človekovega dela. Kot znamenje življenja nas spominja na Kristusove besede o zrnu, ki mora v zemlji umreti, da lahko obrodi sad (prim. Jn 12,24).

To zrno je Kristus, ki je moral skozi trpljenje in smrt. Jezus je v puščavi kruh tudi čudežno pomnožil. V molitvi duhovnik prosi, da bi verniki kruh uživali s hvaležnostjo ter ga v sv. obhajilu spoštljivo prejemali.

Meso (šunka) je podoba Jezusa Kristusa, ki je pravo velikonočno Jagnje, ki je bilo darovano za naše grehe. Spominja nas tudi na velikonočno jagnje, ki so ga Izraelci uživali v spomin na rešitev iz egiptovske sužnosti.

K blagoslovu prinesemo pet rdečih pirhov, ki simbolizirajo pet Jezusovih ran oz. kaplje krvi, so pa tudi podoba groba in simbol vstajenja. V jajcu se namreč skriva življenje, ki ob določenih pogojih zdrobi lupino in prikljuje na dan. Lupina je podoba skal, ki so zapirale Kristusov grob, a jih je Kristus ob vstajenju razprl.

Korenine hrena nas spominjajo na tri žeblje, s katerimi je bilo Jezusovo telo pribito na križ. Ko okušamo njegovo ostrino, se spomnimo, da je Kristusovo trpljenje cena našega odrešenja. Grenkoba nas spominja na Kristusovo žejo na križu, ki je bila predvsem žeja po človeški in Božji bližini.

Duhovnik ob koncu molitev pokropi jedila z blagoslovljeno vodo.

Vir...

foto 2 vir...

foto 3 vir...

OBRAZI NOTRANJE MOČI

V četrtek, 12. aprila 2012, si bomo lahko ob 19.30 uri v refektoriju minoritskega samostana na Ptuju ogledali multimedijski recital Obrazi notranje moči, ki ga je pripravil Zavod Antona Martina Slomška ob petnajsti obletnici Škofijske gimnazije.

Multimedijski dramatizirani recital sestoji iz meditacij Alenke Rebula,

objavljenih v knjigi »Sto obrazov notranje moči«. Alenka Rebula s

kratkimi proznimi besedili izraža notranji svet ženske duše, ki potuje

skozi različna doživetja, kot potuje človek skozi čas in prostor. Izbor

meditacij omogoča aluzijo na letne čase, na liturgična obdobja in na

kozmične praelemente. Liričnost in dramatičnost besedil je tako vir za

vsestransko umetniško inspiracijo in multimedijsko predstavitev, ki smo

se je lotili v Zavodu Antona Martina Slomška, z dijakinjami gimnazije,

ki stanujejo v dijaškem domu, s profesorji in vzgojitelji ter bivšimi dijaki.

Predstava je tako izraz ustvarjalnih potencialov medgeneracijskega

centra in medgeneracijskega sodelovanja v Zavodu AMS.

Igrajo in recitirajo:

Damijana Šuster

Klara Vrečko

Monika Spital

Nika Ganič

B e s e d ilo : Alenka Rebula,

Sto obrazov notranje moči. Meditacije

R e ž ija in d r a m a t u r g ija : dr. Ivan J . Štuhec

G la s b a : Tadej Kušar

L ik o v n a o p r e m a s c e n e : Nina Palir

K o stu m i: Polona Kraner

P r o je k c ija : Ana Flaškar

L u č: Primož Kramberger

A s is t e n t a : Gregor Rusjan in Suzana Petrovič

L e k t o r ic a : Monika Walter

T e h n ič n a a s is t e n t k a : Ivana Plohl

več na...

Priponka	Velikost
OBRAZI-notranje-moci.pdf	48.46 KB

SAMOSPOŠTOVANJE IN PONIŽNOST

Veliko se govori o pomenu samospoštovanja za

uspešnost v šoli in službi, pri vzpostavljanju stikov z ljudmi, v

osebnem in družinskem življenju. Strokovnjaki ugota vljajo, da je

glavni razlog velikih problemov družbe prav v nizkem

samospoštovanju. Mnogo nedokončanih študijev, razdrtih

zakonov, psihičnih težav, vsakovrstnih oblik odvisnosti,

nemoralnosti in revščine bi bilo odpravljenih, če bi ljudje znali

bolje sprejemati in ceniti sebe. Težave so vedno le v prenizkem

samospoštovanju, nikdar v previsokem.

Poznamo kar nekaj izrazov, povezanih s to tematiko: ljubezen do

sebe, samopodoba, samouresničenje, samoaktualizacija, samozavest.

Njim nasprotne so besede, sorodne p onižnosti: nesebičnost,

odpoved sebi, samozatajevanje, samoobvladanje, samopozaba,

samopremagovanje, samopreseganje.

Ponižnost je ena temeljnih drž krščanske tradicije;

samospoštovanje ena glavnih skrbi, ki zaposlujejo moderno

družbo. Če bi bili postavljeni pred izbiro med tema dvema

vrednotama, kateri bi dali prednost?

več na...

IGRANI PASIJON

V nedeljo smo si lahko pri sveti maši ob 10. uri ogledali igrani pasijon.

Pasijon je evangelijska dramskapripoved o trpljenju Jezusa Kristusa. Nastala je v srednjem veku. Z željo po ohranjanju pasijonskega duha, zbiranjem mladih in prelepem druženju ter nabiranju novih duhovnih moči in močni socializaciji, ki poteka ob tem, se le-tega lotijo vsako leto zapored, letos so obeležili enajst let igranja in več igralcev v skupini sodeluje od samega začetka.

Dramski prizor se prične z zadnjo večerjo in prikazuje zadnje ure življenja Jezusa iz Nazareta. Prikazuje vrt oljk Getsemani, ki ga prikazuje presmec, katerega je izdelala skupina pod vodstvom Zvonka in Suzane Mlakarja. Presmec v Halozah mora vsebovati sedem vrst lesa: čremzo, vrbo, pušpan, božji drevec, trto, mepriko, vejice sadnega vejevja in cvetje.

Na cvetno nedeljo pri pozni maši so se zbrali igralci z duhovnikom p. Martinom Gašparičem pred župniščem, ki je opravil blagoslov presmecev ter vsega zelenja.

Nato so se podali v cerkev, kjer so člani dramske skupine Davidov stolp zaigrali pasjion pod vodstvom Zdenke,Tatjane in Milice. Igro so pospremili mladi glasbeniki in pevci glasbene skupine Trojica bend pod vodstvom Katje Drevenšek.

Vseh sodelujočih je bilo 60. Število se iz leta v leto spreminja. Marsikatero oko se je orosilo ob njihovi res doživeti in od srca zaigrani igri. Pasijon jim bo ostal v nepozabnem spominu, razumeli bodo, zakaj trpljenje in smrt. Vsak nosi svoj križ in če pade, mora vstati nadaljevati pot.

V veliko pomoč pri ostalem delu za pasijon so bili najrazličnejši ljudje dobre volje in starši, ki so zaupali svoje otroke in mladino ter jih predano vozili na vaje. Duhovnik, voditelji in dramska skupina so si zadali pogumno odločitev za delo v postnem času.

Kljub temu, da so imeli za vaje hladne jutranje sobote in ledeno cerkev, nihče od njih ni obupal, ne zbolel, temveč se jim je pridružilo le še več sodelavcev in igralcev, saj brez njih ne bi zmogli vsega dela.

Vsem igralcem, sodelavcem, voditeljem in staršem iskrena hvala za pomoč.

Zdenka Golub

PASIJON2012 posted by Damjan Tikvič

No Images

MATERINSKI DAN

Na praznovanje materinskega dneva smo se pripravljali že ves teden.

Pri verouku smo izdelali DARILNE BONE, s katerimi smo starše razveseljevali že doma in jim pomagali pri raznih opravilih.

Vrhunec praznovanja je bila sveta maša, 25. marca, pri Novi cerkvi.

Staršem smo zapeli ob spremljavi na kitaro, mamice pa obdarili z medenim srčkom in cvetom.

Ker imajo mamice široko srce, so medenjake po večini odstopile svojim otrokom, ki so se z njim posladkali.

Materinski dan posted by Damjan Tikvič