Teden molitve za duhovne poklice
POSLANICA PAPEŽA BENEDIKTA XVI.
ZA 49. SVETOVNI DAN MOLITVE ZA DUHOVNE POKLICE
Poklici so dar Božje ljubezni
Dragi bratje in sestre!
49. svetovni dan molitve za duhovne poklice, ki ga bomo obeležili 29. aprila 2012, na četrto velikonočno nedeljo, nas vabi k razmišljanju na temo: Poklici so dar Božje ljubezni.
Vir vsakega popolnega daru je Bog, ki je Ljubezen – Deus Caritas est: »Kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem« (1 Jn 4,16). Sveto pismo pripoveduje zgodovino te izvorne vezi med Bogom in človeštvom, ki je starejša od samega stvarjenja. Sveti Pavel v pismu kristjanom v Efezu poje slavo in hvalo Očetu, ki skozi stoletja z neskončno dobroto uresničuje svoj načrt odrešenja, ki je načrt ljubezni. V Sinu Jezusu – zatrjuje apostol – »nas je pred stvarjenjem sveta izvolil, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni« (Ef 1,4). Bog nas ljubi še pred našim obstojem! Po svoji ljubezni »nas ni ustvaril iz bivajočih stvari« (prim. 2 Mak 7,28), da bi nas pripeljal k polnemu občestvu s seboj.
Psalmist v globokem začudenju nad delom Božje previdnosti vzklika: »Ko gledam nebo, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih utrdil: kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ?« (Ps 8,4–5). Globoka resnica našega bivanja je torej ovita v presenetljivo skrivnost: vsako bitje, zlasti pa človeška oseba, je sad misli in dejanja Božje ljubezni, velikanske, zveste in večne ljubezni (prim. Jer 31,3). Odkritje te stvarnosti zares globinsko spreminja naše življenje. Na eni izmed najbolj znamenitih strani svojih Izpovedi sv. Avguštin takole izrazi svoje odkritje Boga kot najvišje lepote in ljubezni, Boga, ki mu je bil vedno blizu in mu je končno odprl razum in srce: »Pozno sem te vzljubil, Lepota večno davna, večno nova, pozno sem te vzljubil. In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj
in tam sem te iskal, nelep sem se gnal za lepimi stvarmi, ki si jih ti ustvaril. Z menoj si bil, jaz ne s teboj. Daleč od tebe so me držale stvari, ki sploh ne bi bivale, če ne bi v tebi bivale. Vabil si in klical – in prebil si mojo gluhoto. Bliskal in žarel si – in pregnal si mojo slepoto. Okusil sem te – in sem te lačen in žejen. Dotaknil si se me – in zagorel sem po tvojem miru«(prim. X, 27.38). Svetnik iz Hipona skuša s temi podobami opisati neizrekljivo skrivnost srečanja z Bogom in Njegovo ljubeznijo, ki preobraža celotno bivanje. Gre za ljubezen brez pridržkov, ki hodi pred nami, nas podpira in kliče na vsej življenjski poti, korenini pa v popolni Božji zastonjskosti. Moj predhodnik, blaženi Janez Pavel II., je v zvezi z duhovniško
službo zatrdil, da »vsako dejanje v Gospodovi službi vodi k ljubezni do Cerkve in k služenju Cerkvi, hkrati spodbuja duhovnika, da vedno bolj zori v ljubezni in služenju Jezusu Kristusu, Glavi, Pastirju in Ženinu Cerkve, ljubezen, ki se vedno bolj upodablja kot odgovor na prehitevajočo, svobodno in zastonjsko Božjo v Kristusu«
Vsak poklic namreč vznikne na Božjo pobudo in je torej dar Božje Ljubezni! On naredi prvi korak, in sicer ne zaradi kakšne posebne dobrote v nas, ampak zaradi prisotnosti njegove ljubezni, »ki je izlita v naša srca po Svetem Duhu« (Rim 5,5).
Vir Božjega klica je vedno pobuda neskončne Božje ljubezni, ki
se v polnosti razodene v Jezusu Kristusu.Kot sem zapisal v svoji prvi okrožnici Bog je ljubezen, »je Bog dejansko viden na različne načine. V zgodovini ljubezni, ki nam jo pripoveduje Sveto pismo, nam prihaja naproti, nas osvaja – do zadnje večerje, do prebodenega Srca na križu, do prikazovanj Vstalega in njegovih velikih del, s katerimi je po delovanju apostolov vodil nastajajočo Cerkev na njeni poti. In v nadaljnji zgodovini Cerkve Gospod ni bil odsoten: edno znova nam prihaja naproti; po ljudeh, v katerih se razodeva, po svoji besedi, v zakramentih, posebno v evharistiji« (št. 17).
Božja ljubezen ostane za vedno, je zvesta sama sebi, »besedi, ki jo je zapovedala tisoč rodovom« (Ps 105,8). Zato je treba zlasti novim rodovom znova oznaniti vabljivo lepoto Božje ljubezni, ki hodi pred nami in nas spremlja. Je pravzaprav skrivnostna vzmet, pobuda, ki ne izgine tudi v najtežjih okoliščinah.
Dragi bratje in sestre, tej ljubezni moramo odpreti svoje življenje, kajti Jezus Kristus nas vsak dan kliče k popolnosti Očetove ljubezni (prim. Mt 5,48)! Merilo krščanskega življenja je, da ljubimo kakor Bog. Gre za ljubezen, ki se kaže v popolni, zvesti in plodoviti samopodaritvi. Predstojnici samostana v Segoviji, ki so jo v takratnem času težile dramatične okoliščine, je sv. Janez od Križa odgovoril s povabilom, naj deluje v skladu z Bogom: »Ne mislite na nič drugega kot na to, da vse ureja Bog. Kjer ljubezni ni, jo prinesite vi in poželi boste ljubezen.«
Na tej darovanjski podlagi, v odprtosti do Božje ljubezni in kot
njen sad, se rojevajo in rastejo vsi poklici. Zajemajoč pri tem studencu v molitvi ter marljivem obiskovanju Božje Besede in zakramentov, zlasti evharistije, je mogoče živeti ljubezen do bližnjega, po katerem se učimo opazovati obličje Kristusa Gospoda (prim. Mt 25,31–46). Papež Gregor Veliki (590–604) je vez med tema oblikama ljubezni, ljubeznijo do Boga in do bližnjega, ki izhajata iz istega Božjega vira in sta usmerjeni vanj, izrazil s primerom drevesne sadike: »V zemljo našega srca je [Bog] posadil najprej sadiko ljubezni do Njega, iz te pa se je v obliki krošnje razrasla bratska ljubezen.«
Omenjena izraza Božje ljubezni morajo posebej močno in s čistostjo srca živeti tisti, ki so se odločili stopiti na pot razločevanja duhovniškega in redovniškega poklica, saj predstavljata njegovo bistveno sestavino. Ljubezen do Boga, katere živa podoba – čeprav nepopolna – postajajo duhovniki in posvečene osebe, je spodbuda za odgovor na klic k posebni posvetitvi Gospodu prek duhovniškega posvečenja ali izpovedi evangeljskih svetov. Kleni odgovor sv. Petra Božjemu Učeniku: »Ti veš, da te ljubim« (Jn 21,15), je skrivnost v polnosti podarjenega in izživetega bivanja, ki je ravno zaradi tega
napolnjeno z globokim veseljem.
Drug konkretni izraz ljubezni, to je ljubezen do bližnjega, zlasti
do tistega, ki trpi in je najbolj potreben pomoči, je odločilna pobuda, ki duhovnika ali posvečeno osebo spremeni v spodbujevalca občestva med ljudmi in sejalca upanja. Odnos posvečenih oseb, zlasti duhovnika, do krščanske skupnosti je življenjskega pomena in je temeljna sestavina njihovega čustvenega obzorja. V zvezi s tem je sveti arški župnik večkrat ponavljal: »Duhovnik ni duhovnik zase, ampak za vas.«
Dragi bratje v škofovski službi, dragi duhovniki, diakoni, redovniki in redovnice, katehisti, pastoralni delavci in vsi, ki delujete na področju vzgoje novih rodov, goreče vas spodbujam, da pozorno prisluhnete vsem, ki znotraj župnijskih skupnosti, združenj in gibanj opažajo znamenja poklica v duhovništvo ali v posebno posvetitev.
Pomembno je znotraj Cerkve ustvariti ugodne okoliščine, da bi lahko vzcveteli številni velikodušni pritrdilni odgovori na ljubeči Božji klic.
Naloga pastorale poklicev pa bo ponuditi smernice za plodovito
pot.Osrednja sestavina bo ljubezen do Božje Besede, gojenje vedno večje domačnosti do Svetega pisma ter osebna in skupna pozorna in redna molitev, da bi bili sposobni čutiti Božji klic med številnimi glasovi, ki polnijo vsakdanje življenje. Še posebej pa naj bo živo središče vsakega poklica evharistija, kjer se nas Božja ljubezen dotika v Kristusovem darovanju, ki je popoln izraz ljubezni. Tukaj se tudi vedno znova učimo živeti zahtevno pravilo Božje ljubezni.
Božja beseda, molitev in evharistija so dragoceni darza razumevanje lepote življenja, ki se v celoti daje za Božje kraljestvo.
Krajevne Cerkve naj po svojih različnih sestavnih delih postanejo kraj pozornega razločevanja in globokega preverjanja poklicev, da bodo mladim ponudile modro in trdno duhovno spremljanje. Na ta način postaja krščanska skupnost sama razodetje Božje ljubezni, ki hrani v sebi vsak poklic. Takšna dinamika, ki ustreza zahtevam nove Jezusove zapovedi, lahko najde zgovorno in edinstveno uresničitev v krščanskih družinah, katerih ljubezen je izraz Kristusove ljubezni, ki je dal samega sebe za svojo Cerkev (prim. Ef 5,32). V družinah, »skupnostih življenja in ljubezni« (Pastoralna konstitucija o Cerkvi
v sedanjem svetu, 48), lahko novi rodovi pridejo do čudovitih izkušenj te darovanjske ljubezni. Družine niso samo prednostni kraj človeškega in krščanskega oblikovanja, ampak predstavljajo »prvo in najboljše semenišče za poklic k posvetitvi za Božje kraljestvo«, saj lahko ravno znotraj družine pride do odkritja lepote in pomembnosti duhovništva in posvečenega življenja. Pastirji in vsi verni laiki naj vedno iščejo načine za sodelovanje, da bi se v Cerkvi množile »hiše in šole občestva« po zgledu svete družine iz Nazareta, ki je na zemlji
harmoničen odsev življenja Svete Trojice.
S temi željami iz srca podeljujem apostolski blagoslov vam, dragi bratje v škofovski službi, duhovnikom, diakonom, redovnikom, redovnicam in vsem vernim laikom, zlasti mladim, ki z učljivim srcem prisluškujejo Božjemu glasu ter so ga pripravljeni sprejeti z velikodušno in zvesto pripadnostjo.
Vatikan, 18. oktober 2011
Besedilo je prevedel Peter Jerebič
TABORI 2012
Tabor I: 27.–30. junij 2012
- osnovnošolci od 1. do 4. r.
Tabor II: 2. –5. julij 2012
- osnovnošolci od 5. do 8. r.
Tabor III: 7.–10. julij 2012
- 9. r. OŠ in srednješolci
Prijave sprejema:
| Priponka | Velikost |
|---|---|
| PRIJAVNICA-TABORI.pdf | 216.4 KB |
Poročeni lezbijki
P. James Manjakal, iz reda salezijancev, iz Indije misijonari po vsem svetu, veliko v sosedni Avstriji, obišče tudi Slovenijo. Takole pravi:
»Pred štirimi leti sta na duhovni obnovi prišli k meni po nasvet dve mladi dekleti iste starosti. Najprej sem pomislil, da sta morda sestri. Toda rekli sta mi, da sta poročeni lezbijki! Ko sem ju vprašal, kako sta lahko poročeni, se je ena osuplo zagovarjala: »Če se lahko ženska poroči z moškim, zakaj se nebi mogla poročiti z žensko. To je njena svoboda in pravica.« Odprl sem Sveto pismo in ji bral od Prve Mojzesove knjige do Apostolskih del o zákonskem življenju, ter jima povedal da je normalna le poroka med možem in ženo. Homoseksualnost in lezbičnost sta nenaravni spolni obnašanji, ki hudo žalita Boga, ki ne dovoljuje, da bi se dar spolnosti zlorabljal in napačno uporabljal. Navedel sem jima svetopismemske odlomke, ki obsojajo spolno sprevrženost. Ko sem končal, sta mladenki jokali. Vprašali sta me: »Ali živiva v grehu?«, in odgovoril sem jima: »Da otroka moja.« (...)
Potem je ena od njiju povedala svojo življenjsko zgodbo: »Rodila sem se v razbiti družini. (...) Bilo je veliko nezakonskih otrok. (...) Nikoli nisem poznala svojega očeta, ker je zapustil mojo mamo, ko sem bila še v njenem telesu. Nikoli nisem imela priložnosti, da bi se veselila očetove ljubezni. (...) Očim me je začel spolno zlorabljati, ko sem bila stara sedem let. (...) Od takrat sovražim spolnost in vse moške. (...) Ob koncu študija sem v internatu postala zanimiva za dekleta. (...) Obiskala sem svetovalca, ki mi je istospolno usmerjenost utemeljil tako, da je rekel, da sem rojena lezbijka. Po napačnih nasvetih sem bila opogumljena in sem s prijateljico sklenila lezbično poroko.
Dekleti sta priznali svojo krivdo. Odpustili sta krivice, ki sta jih doživeli v svojih družinah. Po molitvi sta prejeli dar trajnega spreobrnjenja in ozdravljenja. *
Pred kratkim me je ena izmed njiju obiskala s svojim možem in otrokom. Komaj sem prepoznal, da so od seminarja minila že štiri leta. Tako imenovana lezbijka se je poročila in rodila sina! Z veliko hvaležnostjo mi je v solzah povedala: »Ko ne bi bila obiskala vašega seminarja, bi še danes živela kot lezbijka, obtežena z bremenom greha in krivde, in nikoli nebi imela možnosti za srečno in pravo družinsko življenje v skladu z Božjim načrtom!« Ko sem jo vprašal za njeno prijateljico, mi je povedala, da se tudi ona pripravlja na poroko s fantom, s katerim hodi že dve leti!«
(p. James Manjackal 2006, Notranje ozdravljenje za novo življenje, 10-13).
MELISSA OHDEN - preživela splav
To je resnično kultura smrti, o kateri je govoril papež Janez Pavel II.
Gianna Jessen - preživela splav
Resnična zgodba ženske, ki je preživela splav.
Njena zgodba je osnova za film October Baby.
1.del
2. del
Otrok potrebuje očetov "ne"
Pediater dr. Aldo Naouri o vlogi očeta kot tistega, ki se postavi med mater in otroka.
ZA OTROKOVO RAST STA POTREBNA OBA NAČINA, MATERINSKI IN OČETOVSKI.
Francoski pediater dr. Aldo Naouri je avtor številnih del, ki govorijo o pomenu očeta v družini, razmerju med materami in hčerami, vlogi tašč, vzgoji otrok, in so zbudila precejšen odmev. V pogovoru za Famille Chretienne je poudaril pomen očeta pri razvoju otrok.
V svoji knjigi primerjate zakonca z dvojno lestvijo. Zakaj?
Zakonca sta si med seboj različna in se dopolnjujeta. Hebrejski prevod vrstice iz Prve Mojzesove knjige se glasi: »Ni dobro za človeka, da živi sam. Naredil bom pomoč proti njemu.« Zakaj beseda »proti«? Znanost nas uči, da vsako življenje temelji na načelu nasprotja, ki ga imenuje homeostaza. Življenje izvira iz krhkega ravnovesja med enakovrednimi in nasprotnimi silami. Tako sta tudi zakonca podoba dvojne lestve, ki lahko stoji zato, ker se kraka opirata drug na drugega. Dopolnjevanje zakoncev prinaša ravnovesje, ki je nujno potrebno pri vzgoji otrok.
Za otrokovo rast sta potrebna oba načina, materinski in očetovski: tenkočutna ženska vztrajnost, ki je namenjena zagotavljanju otrokovih potreb, in njej nasprotno moško posredovanje, ki uravnoteži in otroku pomaga, da se utrdi, obvladuje svoje želje in tako prestopi od nagonskega, naravnega odzivanja v kulturno, kar mu omogoča vključitev v družbeno življenje.
film - October Baby - ponesrečen splav
Zgodba, v kateri v glavni vlogi nastopi širši javnosti precej neznana Rachel Hendrix, je nenavadna. 19-letni Hannah, goreči baptistki iz predmestja, zdravnik pove, da je za njene dolgoletne težave z astmo, psihičnim zdravjem in epilepsijo krivo prezgodnje rojstvo, posledica ponesrečenega splava.
Hannah, ki je odraščala v rejništvu, se odloči poiskati svojo pravo mamo, zgodba pa se v slabih dveh urah prevesi v solzavo obžalovanje, seveda pa tudi v lekcijo o brezpogojnem odpuščanju - v filmu igra pomembno vlogo tudi katoliški duhovnik. Stvaritev je navdihnila izpoved Gianne Jessen, ki je dejala, da se je rodila mnogo prezgodaj, potem ko se je bila njena mama odločila za splav s solno raztopino. O čudežu svojega življenja pa tudi o zdravstvenih posledicah, ki jih zdaj bojda ima, že dolga leta kot plačana govornica pripoveduje na shodih, srečanjih in okroglih mizah skupin, ki nasprotujejo splavu.
... Rachel Hendrix, ki trenutno živi v Švici, pravi, da sta ji scenarij kar po pošti poslala brata Emin, ob branju pa je doživela vrsto močnih čustvenih reakcij. Kot mlada igralka z velikimi ambicijami si je predvsem želela nastopiti v filmu, o katerem bi ljudje veliko govorili in si ga dejansko tudi ogledali. "Film slavi življenje in resnico. Najlepše, kar lahko nekomu daš, je resnica. Težko govorim o tem, kaj sem se iz tega filma naučila, saj gre za zgodbo, ki je veliko večja od mene,” je pojasnila.
