Sveta Trojica

Z začetnimi simpatičnimi šalami ste pridobili občinstvo, potem pa …

Ob pripravi govora sem razmišljala, zakaj sem 

taka konformistka; morda bi bilo dobro povedati 

naravnost, tako kot govorim zadnja leta svojim 

sorodnikom: »Ni več časa, kaj čakate, kje so vaše 

rešitve? Verjemite, da jih ni, edino Jezus Kristus 

ima moč nad zlemi silami.« Zanimivo je, da lahko 

govoriš o Hare Krišni, o budizmu, muslimanih, 

tudi scientologi so moderni. Govoriš lahko, 

o čemer hočeš, pa bodo vsi mirno sedeli; ko 

omeniš ime Jezusa Kristusa, pa se vsi vznemirijo;

že tu se kaže moč njegovega imena. Če bi 

znala, bi govorila z visoko teološko govorico, a 

navsezadnje sem »obsojena« na samo sebe. Po 

podelitvi sem še komaj vzdržala čestitke, nato pa 

šla v svojo garderobo pred moji ikoni Kristusa 

in Matere Božje.

Ikone in podobice delim, ker se ne morem ustaviti. In v vsej množici, kolikim sem jih že podelila, sem doživela morda tri negativne odzive, pa še ti so se pozneje spremenili. Obenem pa je to zame neko doživljanje tega, česar nisem prejela v otroštvu; šele pri petdesetih letih sem v slovenščini molila molitev Sveti angel in ob tem jokala, ko se mi je pred očmi zvrstilo vse življenje in sem vedela: če bi mi nekdo povedal samo to molitev, bi mi bilo veliko lažje živeti. Zato vsem govorim, da ima vsak svojega angela varuha in da se lahko obračamo nanj ter se mu priporočamo. Ko zagledam podobice, sem ponovno otrok. Ne vem, morda so te podobice neka neizživeta otroška želja. »Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok...«(Lk 18,7).

 

Vaša pot do srečanja z Jezusom Kristusom ni bila lahka!?

 

V Boga sem vedno verjela, a sem si mislila, da se Bog z menoj ne bo veliko ukvarjal, zelo rada sem imela rek »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.« Tudi vzgojena sem bila v tem smislu, kot mali samuraj, čisto po vojaško. Sredi tridesetih let, ko sem začutila, da ni ničesar na svetu, kar bi me odrešilo, sem šla na kolena pred Njim, čeprav še nisem prepoznala Kristusa. Ko me je Bog pretresel, so mnogi govorili: »Ti si igralka in si mnoge stvari do mišljaš.« A ko enkrat veš in doživiš božjo bližino, se temu ne moreš upreti. Kot pravijo psalmi, da ljudje vpijejo »ni Boga«, slabotni pa se prepušča njemu, za katerega ve, da obstaja (gl. Ps 10). Še preden se je čudež spreobrnjenja zgodil, sem prvič v življenju čutila, da nisem sama. Ko sem videla, da povzročam nesporazume, če govorim o Bogu, sem molčala in se sama pogovarjala z Njim. Prepričana sem bila, da bom ostala pri teh občutkih: vedela sem, da me gleda, da me varuje in bilo je nekako varno, prijetno. Štirinajst let je trajalo to pogovarjanje z Njim in kalkuliranje, kakšen je in kaj točno hoče. Zaupala pa sem, da me Bog išče, bila sem kot otrok - »vidiš me, me boš že našel«. Rešil me je krst in milost svete spovedi. Živi Kristus me je srečal v mariborski stolni cerkvi, ko je, na kolenih pred podobo Trpečega, iz mene privrelo: »Oprosti, vem, da si!« Ko sem vstala, sem vedela - verujem v Jezusa Kristusa. Od takrat me je nagovarjala vsaka božja beseda, brana pri bogoslužju, vse je bilo namenjeno meni, še posebej evangeljski zgodbi o izgubljenem sinu (gl. Lk 15,11-32) in o ženi, ki jo je satan zvezal za osemnajst let (gl. Lk 13,10-17). Tu se je potem začela »hitra cesta« do Kristusa, 1. marca sem prejela sveti krst. Kmalu po tistem sem resno zbolela in moj boter mi je jasno in naravnost dejal, da je to kriza krsta: »Misliš, da si na plaži, da so sedaj vsi problemi rešeni, da si dokončno uredila svoje življenje? Vedi, da je to je borba na življenje in smrt!« In točno tako je bilo; imela sem obupne težave s spanjem, nisem mogla jesti. Na priprošnjo »mojega« svetnika, svetega Vasilija Ostroškega, sem po letu in pol ozdravela.

 

V srbskem jeziku stavek, ki sem ga našla, ko sem prvič po spreobrnjenju odprla Sveto pismo -»Niko ne može doči k meni ako ga ne dovuče Otac koji me posla« - govori točno o tem, kar sem sama doživljala. Mene je ta sila res »vlekla« in vrgla po tleh. V slovenščini je mnogo bolj nežen, sofisticiran prevod (»pritegne«; Jn 6,44), a v moji zgodbi ni bilo nič sofisticiranega, ampak je šlo po kolenih, čemur sem se res upirala. Tega ni lahko sprejeti; vendar ni vstajenja brez križanja. Postaviti se pred križ - sama sem slutila, da je to nekaj zelo težkega, tega sem se bala in sem prosila za drugo pot. Pogosto sem v stolnici molila, a v vitražu v prezbiteriju nisem mogla zreti v Kristusa, ampak sem gledala le v rozeto, pogled na trpečega Kristusa pa me je vedno nekako prestrašil. A ni bilo druge poti. Tudi na podobi, pred katero mi je bila podarjena vera vanj, je prav trpeči Kristus s trnjevo krono na glavi.

 

Kaj vas je pripeljalo do Srbske pravoslavne cerkve, ki vam je po družinskih koreninah najbližje?

 

Moja pot spreobrnitve se je tako zanimivo razpletala, da me je končno pripeljala do moje Cerkve. Leto dni pred milostnim darom spreobrnjenja sem prav na 7. januar vsa zmedena hodila po Mariboru, ko zaslišim srbsko govorico pred cerkvijo sv. Alojzija in povsod polno slame. V raztresenosti mi ni bilo jasno, kaj se dogaja, zato sem nekega moža vprašala, za kaj gre, on pa mi je kar nekaj časa začudeno zrl v oči in naposled dejal: »Pa sestro, božič je!« Čez eno leto se mi je zgodilo popolnoma isto. To me je nagovorilo, zato sem v pravoslavnih cerkvah začela iskati sporočilo Boga zame. Pa me, zanimivo, ni čakalo tam, ampak v mariborski stolni cerkvi, kjer tudi danes pogosto najdem zatočišče pri Njem. Po prejemu krsta v Srbski pravoslavni cerkvi (v samostanu Ostrog v Črni gori) sem počasi stopala tudi v cerkveno življenje, danes pojem v naši cerkvi v Mariboru. To je zame poseben dar, saj čutim, kako se mi ob petju duša očisti in se dvigne z večjo hitrostjo, kot če bi bila »le« pri bogoslužju.

 

Kam se razvija gledališče, je še duhovna hrana današnjemu človeku, je v njem prostor za oznanilo resnice?

 

Rek pravi - pesništvo je dolga lestev do neba, molitev pa še daljša. Danes pa je neki imperativ, da je nekaj umetnost, če je nerazumljivo, razsuto. Ker je današnji čas čisto razbit v vsem, morajo biti predstave narejene kot jazzovska improvizacija. Ogledalo, o katerem Shakespeare pravi, da ga nastavljamo družbi, je v takem razumevanju današnjega sveta razbito in nihče ne more zreti cele podobe, vse je nalomljeno. In če hočeš, da te kot ustvarjalca resno jemljejo, moraš delati v tem, kajti če boš šel v neko klasično režijo, bodo kritiki rekli, da je to predstava iz šestdesetih let. Ljudje pa so vedno žejni resnice, jasne in odkrite.

 

Čudaška mi je ta težnja, kako intenzivno gledališče oživlja stare mite pred razodetjem Jezusa Kristusa. Res tudi sama kdaj padem v to skušnjavo, saj sprejeti Kristusa pomeni sprejeti svoj križ, to je resen in krvav odnos. Doživeti novo rojstvo je blagoslov, a pot ni lahka. V vrnitvi k starim mitom pa gre za nekaj neobveznega, gre za igro, kar je mnogo lažje, nič te ne obvezuje, ni Cerkve, ki bi ti govorila, kaj je prav in kaj ne. S temi teksti lahko počneš, kar hočeš in se ne bo nihče vznemirjal. Vse je sprejeto, bolj kot bo porušeno, zmešano, prelepljeno na neki nov način, boljše bo, česar pa s krščanstvom ne moreš početi. Iz mita izstopiš, ko ti paše, brez obveznosti in brez odgovornosti. Kot da bi šlo za neki nov new age, pri katerem izbereš kot na tržnici, kar ti ustreza. Fausti pa pravi: »Križ je neznosna razdalja, ki jo je Bog postavil med sebe in vsako našo iluzijo o njem.« Nekje v sebi to vsi slutijo.