Sveta Trojica

Da smo bili res veseli in nasmejani na Stični mladih, se lahko prepričate na naslovnici 38 številke Tednika Družine.

V nedeljo, 9. septembra, smo se zbrali na Ovčarjevi domačiji pri Marijini kapelici.

Mašo je daroval duhovnik vl. Ivan  Hruško iz Cvetlina, v somaševanju dekana Stjepana Voriha iz Bednje, domačih duhovnikov p. Damjana Tikviča in p. Benjamina Mlakarja. Berilo je prebral domači sin, vsi pa so zapeli s cvetlinskim cerkvenim zborom, ki ga vodi organist Slavko Bubnjar.

V pridigi smo bili nagovorjeni, da je med slovenskim in hrvaškim narodom več tega, kar ju povezuje in združuje, kot tistega kar ju deli.

Marijina kapelica na meji med obema narodoma je prav tista, ki vodi k edinosti in sožitju ter kaže pot k Bogu, večni sreči.

Družina Ovčar živi ob meji s Hrvaško. Del njihove domačije je na Hrvaški strani, del pa v Sloveniji. V zakonu se jima je rodilo deset otrok. osem sinov in dve hčeri. Najmlajša hči si je ustvarila družino doma. Skupno življenje sta pričela na Brezovi gori pri ženini družini. Nato sta si težko kupila košček zemlje v dolini blizu ceste, saj sta želela olajšati življenje svojim otrokom. Skoraj vsa dela pri gradnji hiše sta opravila sama. Poskrbela sta za  starše v času starosti in bolezni ter še sedaj obdelujeta 25 ha zemlje na obeh domačijah. Mož si je prislužil pokojnino v Metalni Maribor. Vsi otroci se radi vračajo domov.

Na dvorišču so pred leti postavili kapelico ob danih zaobljubah in dolgoletnih krivicah, ki sta  jo preživljala Nada in Alojz. Vesela sta, da se je vse srečno zaključilo. Vsako leto imajo ob kapelici mašo in se ob njej zberejo bližnji in daljni sorodniki, sosedje, prijatelji in župljani.

Z.G. in D.T.

Bila je prelepa sončna nedelja, kot nalašč za rekreacijo, druženje in obenem romanje s kolesi. Slednje je bilo tudi izpolnjeno, saj se je zbrala naša mladina, ki prihaja iz večih krajev. Najprej smo se zbrali v Podlehniku pri družini Rihtar. Malce smo še počakali, saj niso bili vsi ravno v življenjski formi, zato so nekateri prišli malo za uro, ki smo jo določili, a kljub vsem težavam smo odrinili še ravno pravi čas.

Čeprav sva s prijateljem Tomažem odrinila s kakšnimi petimi minutami zaostanka, sva dekleta kaj kmalu dohitela in prehitela, še več, začela sva narekovati tempo, ki pa ni bil pretežak in tako smo prav lepo napredovali proti Žetalam. Nato smo se ustavili pri Dobrinčku, saj smo pobrali še enega zagretega kolesarja, našega prijatelja Petra. Imeli smo tudi pomoč iz motornega kolesa, če bi se kaj zalomilo, saj veste, kot pravi kolesarji. No, ampak tudi naš spremljevalec Boštjan je nekaj pozabil in sicer izpit za motorno kolo, tako, da ga rajši nismo lomili. Peljali smo previdno in se vmes še ustavili pri avtobusni postaji, kjer smo naredili skupinsko fotografijo. Potem smo brez omahovanja krenili proti Jarmeku. Kolesa smo lahko pustili v dolini, saj smo se tako že vnaprej dogovorili s tamkajšnjimi prijaznimi domačini.

Ko smo se odžejali, smo krenili proti vrhu, torej proti cerkvi Marije Pomagaj (po domače Marija Trošt). Pot ni bila težka, sploh pa smo se zamotili s pogovorom in načrtovanjem, saj je bila letos župnija Svete Trojice v Halozah odgovorna za pripravo sv. maše. Kot bi krenil smo bili na vrhu, kjer smo srečali še marsikateri znani obraz in ga seveda tudi pozdravili. Za tem, ko smo kakšno rekli je nastopila sv. maša, ki jo je vodil naš p. Tine Gašparič. Pri  maši so naša dekleta zelo aktivno sodelovala, s petjem seveda. Prav tako pa so sodelovali ostali člani naše odprave. Maše je bilo zelo hitro konec in ko smo odhajali ven smo opazili, da je vreme postalo vse lepše in lepše in če je bil prej kak oblaček na nebu, se nam je sedaj razgrnila kristalna modrina. Ampak če mislite, da se tukaj zgodba konča ste se pošteno zmotili. Krenili smo v dolino, kjer nas je čakal prigrizek in pijača. Tam smo malo posedeli in se pogovorili o dnevu. Žal pa nas je ena članica morala zapustiti zaradi drugih obveznosti. Tako, da smo jo pospremili po poti do doma. No, tukaj pa sem jaz storil usodno napako, saj sem se spustil z njo v dolino, kar ostali niso storili. Lepo sva prispela do njenega doma ter se dostojno poslovila. Opozarjali so me, da me čaka težka vožnja nazaj v hrib, zato sem bil že kar malce prestrašen. Ampak za čuda sem videl dokaj hitro vrh in ni mi bilo jasno čemu takšno zganjanje cirkusa. Nato pa se je zgodilo, za mano je pripeljal avto in seveda ker je nasproti prišel še eden sem se umaknil iz ceste. Ravno tam, v mehki travi pa je bilo verjetno steklo, ki mi je uničilo gumo. Še sreča, da sem s seboj imel mobilnik. Tako sem poklical za prevoz in se kmalu rešil iz težav. Ko so me pripeljali do prijatelja Boštjana so se mi odprla nebesa, še bolj pa mojemu sestradanemu želodcu. Polna miza dobrot, ražnjiči, čevapčiči, zelenjava. Zasvetile so se mi oči tako da sem si kar postregel. Gostoljubna oče in mama od Boštjana sta nam seveda pripravila imeniten piknik in nam res izkazala prijetno gostoljubje, ki ga vsaj moj želodec še dolgo ne bo pozabil. Ko smo imeli vsi polne trebuhe smo se odpravili kartat. Kmalu se je zvečerilo in morali smo se raziti. Slovo je trajalo, ampak nam je na koncu le uspelo.

To je bil res čudovit dan, ki ga prav gotovo ne bo nobeden izmed nas pozabil. Dogodivščine, ki so se tisti dan zgodile in jih tukaj ni opisanih je bilo na ta dan še veliko. Torej, če želite izvedeti kakšne so bile, se nam naslednje leto enostavno pridružite pri našem romarskem potovanju s kolesi na Jarmek. 

A.P.

Beseda jarmek po vsej verjetnosti izhaja iz nemške besede Jahrmarkt, kar pomeni letni sejem, v prenesenem pomenu bi lahko pomenilo tudi žegnanje.