Sveta Trojica

"Redefinicija zakonske zveze redefinira starševstvo," opozarja Katy Faust, ki je svojo mladost preživela ob istospolno usmerjeni mami in njeni partnerici. Prepričana je, da bodo prihodnje generacije od nas zahtevale odgovor glede te usodne spemembe. 

Katy Faust ne bi mogli očitati, da je homofobna aktivistka, ki se boji istospolno usmerjenih in jih sovraži. Po tem, ko sta se starša pri njenih 10 letih ločila, je živela z mamo in njeno novo partnerico. In obe je imela rada, tako kot krog žensk, s katerimi sta se družili. Pravi celo: "Homoseksualne osebe v mojem življenju so izjemne osebe, zaslužijo vse spoštovanje in ljubezen." Pa vendar danes, pri 38 letih, kot mama štirih otrok, odločno in javno nasprotuje porokam istospolno usmerjenih. Zakaj?

Zaradi otrok!  

Faustova je v ZDA zbudila pozornost, ko je pred mesecem dni napisala javno pismo vrhovnemu sodniku Anthonyju Kennedyju, ki naj bi predstavljal jeziček na tehtnici pri odločanju o tem, ali naj se pravica do poroke vpiše v ameriško ustavo. Odločitev o tem naj bi bila znana junija. Objavljavmo omenjeno odprto pismo Faustove:

ODPRTO PISMO OTROKA LJUBEČE HOMOSEKSUALNE MAME

Spoštovani sodnik Kennedy,

junij je vse bližje, z njim pa bo prišla tudi vaša odločitev o najbolj sporni politični zadevi našega časa: poroki.

Pišem vam, ker sem ena od številnih otrok s homoseksualnimi starši, ki verjamemo, da bi bilo potrebno ščititi zakon. Zdi se mi, da ste imeli prav, ko ste dejali: »Glas teh otrok [otrok istospolnih staršev] je pomemben.« Rada bi pojasnila, zakaj menim, da bi redefinicija poroke povzročila, da bi bili ti otroci oropani svojih najbolj temeljnih pravic.

O tem mi je zelo težko govoriti, ker imam rada svojo mamo. Večin nas, otrok s homoseksualnimi starši, ima rada svoje starše. Radi imamo tudi njihove partnerje. Z naše strani ne slišite prav dosti, ker, vsaj z vidika medijev, ni mogoče, da bi hkrati imel rad svoje homoseksualne starše in bil proti homoseksualni poroki. Mnogi menijo, da sama ne bi smela obstajati. A vendarle obstajam in nisem edina.

Pri vsej tej razpravi gre v njenem bistvu za eno stvar.

Gre za otroke.

Definicija poroke ne bi smela na noben način služiti zmanjševanju čustvenega trpljenja znotraj homoseksualne skupnosti. Če bi Vrhovno sodišče moglo delati razsodbe, ki imajo vpliv na čustva, potem bi z rasizmom opravili že pred petdesetimi leti. Niti ne gre tu prvenstveno za cvetličarja, slaščičarja ali izdelovalca sveč, čeprav o tem zelo resničnem vplivu na te državljane pogosto slišimo. Ni v pristojnosti Vrhovnega sodišča, da bi se vpletalo v romantična in medosebna razmerja. Srčno upam, da se vaša razsodba v juniju ne bo vrtela okrog tovrstnih dejavnikov.

Če otroka postavimo v istospolen dom, bo prikrajšan za vsaj en pomemben starševski odnos 
in za ključen vpliv s strani dveh spolov.

VLADA BI MORALA PODPIRATI DOBROBIT OTROK

Otroci so razlog, zaradi katerega ima vlada kakršno koli vlogo v tej razpravi. Kongres je dobro zadel, ko je leta 1996 sprejel Odlok o obrambi zakona, v katerem je navedeno:

V osnovi ima civilna družba interes, da vzdržuje in ščiti institucijo heteroseksualnega zakona zato, ker ima globok in trajen interes na področju spodbujanja odgovornega rojevanja in vzgoje otrok. Enostavno povedano, vlada ima interese na področju zakona, ker ima interese na področju otrok.    

Med pomenom in vrednostjo heteroseksualnih in homoseksualnih oseb ni nobene razlike. Vsi si zaslužimo enako zaščito in priložnosti na področju  izobraževanja, namestitve, zaposlitve in zdravstvene oskrbe, ker smo vsi ljudje, ki smo ustvarjeni po Božji podobi.

Ko pa pridemo do rojevanja in vzgoje otrok, pa so istospolni in raznospolni pari tu povsem neenaki in bi morali biti obravnavani drugače zaradi koristi otrok.

Če želita dva odrasla, ki ne moreta roditi, skupaj vzgajati otroka, od kod pridejo ti otroci? Vsakega otroka spočneta mama in oče, do katerih ima ta otrok naravno pravico. Če otroka postavimo v istospolen dom, bo prikrajšan za vsaj en pomemben starševski odnos in za ključen vpliv s strani dveh spolov. Narava zvez odraslih to zagotavlja. Naj gre za posvojitev, ločitev ali oploditev s pomočjo tretje osebe, odrasli v tej situaciji zadovoljujejo hotenja svojega srca, ob tem pa otrok plačuje visoko ceno: prikrajšanost za enega ali oba svoja biološka starša.  

Oblikovanje politike, ki namenoma prikrajša otroke za njihove temeljne pravice, je nekaj, česar ne bi smeli odobravati, spodbujati in promovirati.

GLASOVI OTROK

Ko ste poudarili, kako pomembni so glasovi otrok s homoseksualnimi starši, ste verjetno pričakovali drugačen odziv. Morda ste pričakovali, da otroci iz teh zvez ne bodo vedeli povedati drugega kot same pohvalne besede o tem, kako je njihova družina »ravno takšna kot vse druge«. Morda ste pričakovali, da vam bodo povedali, da edina brazgotina v njihovem sicer idiličnem življenju izvira iz tega, da njihovi dve mami ali dva očeta nista mogla biti zakonito poročena. Če bi bili vsi otroci iz teh zvez srečni in dobro prilagojeni, bi vam bilo veliko lažje razglasiti to všečno razsodbo, ki bi bila tako priljubljena.

Čeprav sem imela rada mamino partnerko in njene prijateljice, bi čisto 
vse zamenjala za to, da bi me moja mama in moj oče spet ljubila pod isto streho.

Lahko se najdem v instinktu teh otrok po tem, da bi bili zaščitniški do svojih homoseksualnih staršev. Pravzaprav sem natanko isto sama počela. Spomnim se, kolikokrat sem ponavljala svoj govor: »Tako vesela sem, da sta se moja starša ločila, da sem lahko spoznavala vse vas, ki ste čudovite ženske.« Požela sem val občudovanja in bila deležna vseh časti. Ženske v krogu moje mame so se kar topile ob moji zrelosti, moji razgledanosti. To sem vedno znova in znova ponavljala in z vsako ponovitvijo refrena se je moja predstava izboljševala. To je bilo namreč to, kar so si vsi odrasli v mojem življenju želeli slišati. Lahko bi služila kot živa reklama za istospolno starševstvo.

Ko zdaj na to pomislim, se zdrznem, ker je bila vse skupaj laž. Ločitev mojih staršev je bila najbolj dramatičen dogodek v 38 letih mojega življenja. Čeprav sem imela rada mamino partnerko in njene prijateljice, bi čisto vse zamenjala za to, da bi me moja mama in moj oče spet ljubila pod isto streho. To verjetno ne bi smelo presenetiti nikogar, ki je pripravljen odložiti s svojega očesa lečo politične korektnosti, za katero se zdi, da jo vsi nosimo.

Otroci si želijo, da bi njihova mama in oče ljubila njih in drug drugega. V sebi ne nosim zamere do nobenega od mojih dveh staršev. Prav nasprotno, hvaležna sem za tesen odnos z obema in za vlogo, ki jo imata v življenjih mojih otrok. A to, da imaš rad svoje starše, in to, da si kritičen do posledic, ki jih ima razpad družine, se ne izključuje med seboj.

Sedaj, ko sem sama mama, zelo jasno vidim čudovite razlike, ki jih z možem prinašava v najino družino. Vidim celovitost in nekaj zdravega, kar prejemajo otroci, ker imajo ob sebi oba starša, ki z njimi živita in jih imata rada. Vidim, kako pomembna je zanje vloga očeta in kako nenadomestljiva sem jim kot mama. Imava vlogi, ki se v njihovih življenjih dopolnjujeta in nobene od njiju ne bi bilo mogoče zavreči. Pravzaprav sta obe ključni. Zdi se, kot bi si mati narava vse okrog rojevanja otrok zamislila popolnoma pravilno natanko takšno, kot je.

"Sedaj, ko sem sama mama, zelo jasno vidim čudovite razlike, ki jih z možem 
prinašava v najino družino." Na sliki Katy Faust z možem.

POGREŠANI STARŠI

Nikakor ne pravim, da istospolna usmerjenost napravi nekoga nezmožnega za starševstvo. Moja mama je bila v svoji starševski vlogi izvrstna in mnogo tega, kar kot mama sedaj delam dobro, je odraz tega, kako je ona skrbela zame in me imela rada. Težava je v starševskem liku, ki je odsoten.

Lahko se pogovarjate s katerim koli otrokom istospolnih staršev, še posebej med tistimi, ki so toliko stari, da so sposobni refleksije lastnih izkušenj. Če otroka, ki ga je vzgajal lezbični par, vprašate, ali ima rad svoji dve mami, boste verjetno slišali bučen: »Da!« Potem vprašajte po očetu in zavladala bo bodisi moreča tišina ali pa boste priča izpovedi srce parajočega hrepenenja ali priznanja, da ima očeta, ki bi si ga želel pogosteje videti. Česar zagotovo ne boste slišali, pa je brezbrižnost.

Ali odraščanje pod mavrico čudežno izbriše vse negativne učinke in bolečino, ki je povezana z izgubo in vsakodnevno prikrajšanostjo za enega ali oba starša?

Kakšna je vaša izkušnja z otroki, ki imajo ločene starše, so potomci oploditev s pomočjo tretje osebe ali žrtve zapustitve? Ali jim je vseeno za starše, ki manjkajo? Ali ti otroci trdijo, da nikoli niso doživeli neprespane noči v spraševanju o tem, zakaj so jih njihovi starši zapustili, kakšni so in ali imajo radi svojega otroka? Seveda ne. Narejeni smo tako, da bi poznali in bili poznani od obeh svojih staršev. Če eden od njiju manjka, ta odsotnost pušča vseživljenjsko zevajočo praznino.

Nasprotniki bodo mahali s študijami, v katerih so raziskovalci zaključili, da naj bi šlo otrokom v istospolnih domovih še »celo bolje« kot tistim iz nedotaknjenih bioloških družin. Če pustimo ob strani metodološke težave tovrstnih študij in za trenutek samo pomislimo.

Če v družbenih znanostih velja za nesporno dejstvo, da otroci, ki so jih njihovi biološki starši zapustili, katerih starši so se ločili, ki so izgubili enega od staršev ali ki so bili spočeti s pomočjo darovalca, močno trpijo, kako je potem mogoče, da jim nekako čudežno gre »celo bolje«, če odraščajo v istospolnem domu? Vsak otrok, ki odrašča ob »dveh mamah« ali »dveh očetih«, je v ta dom prišel na enega od prej naštetih travmatičnih načinov. Ali odraščanje pod mavrico čudežno izbriše vse negativne učinke in bolečino, ki je povezana z izgubo in vsakodnevno prikrajšanostjo za enega ali oba starša? Bolj verjetna razlaga se zdi, da raziskovalci čutijo isti pritisk kot mi vsi ostali, da moramo dokazovati, da imamo radi naše homoseksualne prijatelje.   

OTROCI IMAJO PRAVICO DO TEGA, DA BI BILI LJUBLJENI OD LASTNE MAME IN OČETA

Redefinicija zakonske zveze redefinira starševstvo.

Kot večina Američanov tudi sama ne nasprotujem temu, da lahko odrasli ljudje živijo, kakor želijo. Absolutno nasprotujem kriminalizaciji homoseksualnih odnosov. A to, da zakon prav definiramo, ničesar ne kriminalizira. Vladni interes glede zakona pa je povezan z otroki, ki jih lahko ustvari samo moško-ženska zveza. Redefinicija zakonske zveze redefinira starševstvo. Premakne nas veliko dlje od naše filozofije »živi in pusti živeti« v svet, v katerem naša družba promovira družinsko strukturo, v kateri otroci vedno trpijo zaradi izgube. Naša politika, potrjena in zapečatena od najmočnejših vladnih institucij, bo postala to, da so otroci v vsakem primeru oropani pravice do tega, da bi bili poznani in ljubljeni od svoje mame in/ali očeta. V istospolnih domovih želje odraslih poteptajopravice otrok.

Smo res dospeli do točke, ko razmišljamo o institucionalizaciji oropanja otrokove naravne pravice do matere in do očeta zato, da bi dali veljavo čustvom odraslih? […]

Vezi otroka z njegovimi naravnimi starši si zaslužijo zaščito. Ne nasedajmo lažni zgodbi, da smejo čustva odraslih poteptati pravice otrok. Smisel vsega je ravno v tem, da se odrasli prilagodijo potrebam otrok in ne obratno.

V istospolnih domovih želje odraslih poteptajo pravice otrok.

In pri tem ne gre za to, da bi bili proti komur koli. Gre za to, za kaj sem. Sem za otroke! Želim si, da bi bili vsi otroci deležni ljubezni lastne matere in lastnega očeta. In ker sem za otroke, sem tudi za otroke iz LGBT zvez. Zaslužijo si vse fizične, družbene in čustvene prednosti tega, da te vzgajata tako mati kot tudi oče. A bojim se, da smo v tem primeru na milost in nemilost prepuščeni dobro organiziranim in financiranim odraslim, ki vlivajo strah v kosti skoraj vsem v tej deželi.

Šest odraslih otrok homoseksualnih staršev se nas je pripravljenih zoperstaviti rohnenju gejevskega lobija in podati svoja pričanja v tej zadevi. Prosim vas, da jih preberete. Smo samo vrh ledene gore otrok, ki trenutno odraščajo v homoseksualnih domovih. Ko odrastejo, se bodo mnogi spraševali, zakaj se je njihovo ločitev od enega starša, ki je bil zanje tako pomemben, praznovalo kot »triumf državljanskih pravic« in na našo generacijo se bodo obrnili po odgovor.

Kaj jim bomo odgovorili?

Vir: thepublicdiscourse.com
Foto: facebook.com/katy.omealyfaust, nomblog.com, covenantfamilysolutions.com, separation.ca

Prevod: Mica Škoberne

Vir.: ISKRENI.NET

» ... vsako leto ista pesem - razglašena družina. Ne znamo preživeti praznikov tako, da bi bili zadovoljni, ampak se takrat navadno še dodatno skregamo. Strah me je, da bo letos spet enako ... «

Pozdravljeni! Zelo dobro ste se nakazali, da se moramo naučiti praznike živeti, živeti skupaj. Zato nekaj besed o tem.

Prazen ali sveti dan. V knjižni slovenščini imamo za take dni rezervirano besedo praznik, kot da bi bili ti dnevi prazni. In žal prepogosto ravno to postanejo Medtem, ko v angleščini zaseda to mesto beseda holiday, sveti dan. Podobno je tudi v prekmurščini, kjer uporabljajo besedo 'svetek'. In ta jezikovna norma nas zelo zaznamuje v smislu, ali nas spodbuja k nečemu, kar naj bo prazno ali kar naj bo sveto. Če pogledamo Prekmurce, ti so znali praznovati in se veseliti. Upamo, da je še tako.

Ustaviti se. Seveda pa lahko besedo praznik izpeljemo tudi iz glagola praznovati. In praznik dejansko so namenjeni temu, da jih napolnimo s praznovanjem, ko nam družba omogoča, da smo vsi skupaj. Vendar, a dojemamo to kot darilo oz. uslugo družbene ureditve ali pa prej kot medvedjo uslugo in stisko? Namreč, takrat ko moramo biti vsi skupaj, se bo resnično pokazalo, kakšna klima vlada v naših odnosih. In če to ozračje ni prijetno, se bo mama zaposlila z letno generalko in čistila do onemoglosti. Kar pa ji bo moči ostalo, bo pa namenili peki peciva. Oče pa se bo na svoj način umaknil, bodisi v garažo ali gostilno, ali pred tv oz. v svoj svet. Če do tega pride, družine ni, in otroci so 'zgubljeni' v teh praznikih. Zato je največjo darilo za otroke, če se mama in oče lahko odločita za medsebojni korekten odnos v teh praznikih in da ne bosta bežela v opravila.

Struktura. Za otroke bo zelo varno, če se naredi struktura in porazdelijo vloge. Kdo bo kaj naredil ali pospravil in kdaj se bo to naredilo. Zelo zaželjeno je, da so vse čistilne akcije do 24. zaključene, četudi kaj ostane nedokončano. Za otroke je varno, če vedo, kdo bo okrasil jelko, kdo bo obesil lučke, kdo bo postavil jaslice, pa čeprav bodo ravno to strukturo kritizirali. Šele, ko bodo stvari skrbno načrtovane, pustimo nekaj prostor improvizaciji in spontanosti.

Biti z otroci. Izziv za za vse starše je, da svoje otroke vprašajo, kaj pa bi oni želeli od njih. Naj povedo. Začeli bodo morda pri materialnih darilih...., vendar kaj si še poleg tega želijo. Pogosto starši rečejo, da so presenečeni, da otroci rečejo, da si želijo, da je oče doma, mami pa da ni nenehno za štedilnikom. Višek prazničnega doživljanja za otroke, ni da jih peljemo v kinu, ker je tam dober otroški film ali da jih peljemo po nakupih in gledat animacije za otroke ali pa jih peljemo na sankanje. Ja, je lahko tudi to. Vendar temeljno je občutje, a je ta oče (tudi mami) rad z mano ali pa je z mano zato, ker pač v teh dneh mora z mano biti pač malo več.

Očetova navzočnost da varnost. Zanimivo je, da se je Jezus rodil v Betlehemu, v štali, v takrat zelo nevarnem področju. Pa kljub temu je bil varen, ker je ob njem bil oče, Varuh. Očetova navzočnost, fizična in čustvena, družino preplavi z občutkom varnosti in stabilnosti. Če tega očeta ni v otrokovem življenju, bo ta otrok prežet z nedefiniranim občutkom nepredvidljivosti. Oče je tisti, ki ve, kaj otrok potrebuje, ker ga čuti od zunaj, mama ga čuti od znotraj. Tako sveti Jožef poskrbi za ogenj, za toploto, s pastirji uredi za hrano, uredi papirje za popis, priskrbi blago, ki mu ga Marija naroči. Ob tej strukturi lahko Marija in sleherna mama postane sproščeno kreativna in predana materinstvu. Če pa tega ni, pa se ženska  često skrije in je težko priti do nje, tudi otroku. Zato je ob praznikih očetova vloga tako ključna.

Oče, ki sliši in je zanesljiv. Pred leti se je zgodilo, da sta oče in mama, kot ponavadi, povabila odrasle otroke, da so za praznike doma skupaj. Enemu izmed njih to nekako ni dišalo in se je vprašal zakaj tako čuti in kaj bi si želel? Ugotovil je, da bi si želel, da bi bili tisti dan, še posebej na sveti večer, vsi doma skupaj, ne vsak po svoje, pred tv-jem, pri svojih drobnih opravilih doma ali pri organiziranju vaškega praznovanja. To je izrazil očetu in po dvajsetih letih je z očetom zopet igral šah …

Drago Jerebic,

zakonski in družinski psihoterapevt

Vir.: http://www.blizina.si/kako-praznovati-bozic.html

V glasu župnije boste med drugim lahko spremljali rubriko IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE IZPRED STOTIH LET

Tokratni izpiski iz kronike nas postavijo v čas pred prvo svetovno vojno, ko smo bili še v Avstro-Ogrski.

Zanimivo, da se nekatera dogajanja, lahko bi rekli skoraj ob stoletnici, ponavljajo (obilno deževje čez poletje).

Preberite prispevek in izvedite več o naši zgodovini, o naših koreninah. 

GLAS ŽUPNIJE v celoti - OKTOBER 2014