Novice | Sveta Trojica

ŠEST LET SE JE BORILA S PORNOGRAFIJO

Zasvojenost s pornografijo je čedalje pogostejši pojav. Pornografija deluje kot droga. Ob gledanju se sprošča hormon dopamin, ki ustvarja občutke ugodja in nagrade.

Možgani ob neprestanih dražljajih potrebujejo čedalje več stimulacije, potreba po pornografiji postaja čedalje večja, dokler ne preraste v odvisnost.

Podoba, da imajo s pornografijo probleme predvsem moški, je napačna. Preberite si zgodbo 25-letne Keeley, ki se je od ranih najstniških let borila s pornografijo in je njen oklep uspela zlomiti šele, ko je svojo stisko zaupala drugim.

***** ***** *****

Pravzaprav se ne spomnim, kdaj sem prvič gledala pornografijo. Tako zelo smo ji izpostavljeni, da jo komaj prepoznamo. Splazi se skozi stene, pod vrati, med zidovi. Tako prikrito je vdrla v moje življenje, da nisem prepoznala, kaj me je zadelo. Toda spomnim se, da sem bila pri petnajstih letih že trdno ujeta v njene čeljusti.

Pornografiji smo tako zelo izpostavljeni, da jo komaj prepoznamo. Splazi se skozi stene, pod vrati, med zidovi.

Nekako je gledanje pornografije pripomoglo, da se mi tudi druge slabe stvari niso zdele več slabe. Začela sem hoditi na zabave, popivati, imeti spolne odnose. Postala sem eden tistih najstnikov, za katere starši upajo, da jih nikoli ne bodo imeli. Zaklepala sem se v sobo pozno ponoči, prižgala računalnik in si nadela slušalke, da nihče ne bi slišal zvokov. To je postalo moja navada, vsakodnevno opravilo, včasih dvakrat, včasih še večkrat na dan. Postalo je čisto normalno, kakor pač pravijo, čisto OK.

Več kot sem gledala, bolj otopela so postala moja čustva, moj pogled na svet je postal izkrivljen. Ni me zanimalo čisto nič več, vse je bilo brez veze. Pornografija mi je prišla tako v navado, da nisem mogla zaspati, če je nisem gledala. To me je pripeljalo do tega, da nisem več znala obvladati svojih čustev, začela sem se čudno obnašati, začela sem se rezati, da bi se poškodovala.

Pornografija mi je ustvarila nerealen pogled na to, kako naj bi odnosi izgledali in vsak dan je v meni puščala večje luknje, ki sem jih želela zapolniti s čimerkoli, samo da jih ne bi bilo. Ampak zapolnilo jih ni nič. Moji odnosi so se slabšali, bežala sem iz enega razmerja v drugega, pri osemnajstih sem celo razdrla zaroko. Še štiri leta sem nadaljevala s takim načinom življenja.

Gledanje pornografije je pripomoglo, da se mi tudi druge slabe stvari niso zdele več slabe.

V drugem semestru prvega letnika na faksu sem spoznala čudovitega fanta. Samo sebe pa sem še vedno smatrala za dostojno osebo. Odločila sem se, da pustim stari način življenja, da bi lahko bila z njim. Opustila sem zabave, pitje alkohola, kajenje, razuzdano življenje. Postala sem srečna.

Toda ene stvari nisem mogla opustiti – gledanja pornografije. Bolj kot sem se trudila, bolj je grabila moje notranje središče. Bolj kot sem se trudila prenehati s pornografijo, bolj temačen je postal moj okus. Čeprav sem heteroseksualna, sem začela gledati homoseksualne pornografske filme. Čeprav verjamem v monogamnost, sem gledala skupinski seks. Sovražila sem se, prezirala sem to, kar sem postala, nisem mogla razumeti, zakaj se ne morem znebiti pornografije. Nisem mogla verjeti, da sem ji pustila, da je zasedla táko mesto v mojem življenju.

Spoznala sem, da nisem več »normalna«, da sem ujeta in da sem v tem obupno sama. Nikomur se nisem zaupala, saj sem mislila, da me nihče ne bo razumel in da bom izgubila vse prijatelje, če bom povedala, kakšna sem. Pod vplivom miselnosti okolja sem se tolažila, da to ni problem, s katerim bi se borile ženske. Vedela sem, da sem v tem sama, in si mislila, da bom nekako že našla rešitev.

Sovražila sem se, prezirala sem to, kar sem postala, nisem mogla razumeti, zakaj se ne morem znebiti pornografije.

Teden ali celo dva sem vztrajala v odločitvi, da ne bom gledala pornografije. Počutila sem se dobro, ampak ponoči, ko nisem mogla spati, sem ponovno zašla na stara pota. Zopet sem bila na začetku poti. Znova sem zabredla v napačna razmerja in dve leti sem živela na takšen način. Na zunaj sem izgledala srečna, vendar sem tiho trpela v svoji notranjosti.

Kar šest let sem globoko trpela zaradi svoje borbe s pornografijo. Pri enaindvajsetih letih pa sem prebrala knjigo, ki je govorila o tem, kako težko se je znebiti bremena, če ga ohranjamo v skrivnosti. To mi je pomagalo prepoznati, da sem pristala na dnu in da sama teh težav ne bom mogla rešiti, da bom morala poiskati pomoč. Popolnoma sem se zlomila. Odločiti sem se morala, ali naj še naprej živim v tišini in trpim ali naj povem na glas o svojem boju. Odločila sem se, da grem k prijateljici. Pred njo sem izlila svoje srce. Povedala sem kar naravnost: »Imam probleme s pornografijo.« In v trenutku, ko se te besede zapustile moja usta, se mi je z delo, da je z mene padlo težko fizično breme.

Nikomur se nisem zaupala, saj sem mislila, da me nihče ne bo razumel in da bom izgubila vse prijatelje, če bom povedala, kakšna sem.

Ko sem razkrila svoj problem in se osvobodila lastne sramote, je bilo breme, ki me je težilo, lažje. Zdaj sem tri leta in pol brez pornografije in nikoli se ne oziram nazaj. Da sem se osvobodila, sem morala iti preko zdravljenja, preko ljubezni in odpuščanja. Šele nato je dobila ljubezen pravi pomen.

Pornografije ne jemljimo prelahko. Veliko ljudi zaradi sramu trpi ob pornografiji predolgo. Samo zato ker svet pravi, da je »normalno«, ne pomeni, da moramo to kar sprejeti. Ljudje ne vidijo, kaj pornografija naredi v srcih in mislih tistih, ki jih prizadene. Ljudje ne vidijo, kaj stori v domovih in odnosih tistih, ki jih ima v ujetništvu. Ne vidijo življenj, ki so uničena. Veliko tistih, ki se borijo s pornografijo, zlasti žensk, meni, da bi jim ljudje rekli bodisi: »Oh, to je normalno!« bodisi: »Vi ste ogabni!« Tako ostanejo sami s svojim bojem, ujeti v mreže pornografije.

V pornografiji ni nič normalnega! To ni samo problem moških ali odraslih oseb. Že kot 15-letno dekle, še skoraj otrok, sem začela dolgo, bolečo pot zasvojenosti. Pornografija je kulturni in svetovni problem. Moški, ženske in otroci so vsak dan izpostavljeni pornografiji in zdi se, da je to za družbo »normalno«. Vendar to ne bi smelo biti tako.

Pornografija je kulturni in svetovni problem. Moški, ženske in otroci smo vsak dan izpostavljeni pornografiji.

Sedaj, ko sem stara 25 let, ponosno in odkrito delim svojo zgodbo v upanju, da bom pokazala nekaj tistega, kaj pornografija lahko stori v tvojem življenju. Proti pornografiji se borim, ker mi jo je uspelo vreči iz svojega življenja. Še naprej bom aktivno podpirala tiste, ki trpijo v tišini; trpijo, ker ne morejo spregovoriti o tem zaradi sramu.

Pornografija ni beseda, ki se jo je treba bati. Razlog, da ljudje ne spregovorijo o pornografiji, je v tem, ker vedo, da je nekaj narobe z njo. Razlog, zakaj je ljudem ob besedi »pornografija« neprijetno, je, ker vedo, da to ni prav. Ali z modrimi besedami profesorja Dumbledorja: »Strah pred imenom povečuje strah pred stvarjo samo.«

Ko pornografiji odvzamemo moč nad našim življenjem, ko se izvijemo iz nje, dovolimo resnični ljubezni, da zdravi. To, da sem lahko o njej povedala naglas, mi je pomagalo zmagati v boju s pornografijo in me pripeljalo tja, kjer sem zdaj.

Nadaljuj z bojem tudi ti!

VIR: ISKRENI.NET

EVA STRAJNAR

ČETRTEK, 22 DECEMBER 2016 05:30

Keeley
Edinburgh, Škotska

Vir: fightthenewdrug.org

VIR: ISKRENI.NET

HUDIČEVA ZAPOVED LJUBEZNI JE: LJUBITE SE MED SEBOJ. PIKA.

ANIA GOLĘDZINOWSKA: "HUDIČEVA ZAPOVED LJUBEZNI JE: LJUBITE SE MED SEBOJ. PIKA."

Posiljena. Izgubljena. Prodana v prostitucijo. Povzdignjena v svet bogatih, slavnih. Ponižana, sama na Crnici v Medjugorju. 3 leta življenja v samostanu, neverjetna zgodba o ljubezni in za češnjico na vrhu torte ...

– ljubeč zakon z moškim, za katerega je rekla: »Z njim nikoli!«.

To je zgodba Anie Golędzinkowske, ki se v teh dneh mudi v Sloveniji in pričuje, opozorja na problematiko, katere del je bila tudi sama ter predvsem in čez vse: vabi k odpuščanju in slavi Jezusa.

OTROŠTVO

Ania je bila v svojih zgodnjih letih v družini, kljub pomanjkanju, srečna, saj je, kot pravi, imela pravo bogastvo: dva ljubeča starša, ki sta se ljubila med seboj, kljub temu da je njen oče imel težave z alkoholom. Prav zaradi tega je pri njenih desetih letih, izgubil življenje (padel je na ledu in se smrtno ponesrečil). Njena mama je padla v depresijo in je domov pogosto vozila različne moške, med katerimi je bil tudi nekdo, ki je desetletno Anio spolno zlorabil. Dogodek je zaupala svoji mami, ki pa ji ni verjela in tako je mlada deklica padla v depresijo, zasovražila svojo mamo, sovražila očeta, ker je umrl. In se kmalu znašla na ulici.

»Otroci se rodijo nedolžni z željo po ljubezni, toda na poti iskanja lahko zgrešijo pot,« je dejala Ania in potrdila, da jo je ona zgrešila. Pri trinajstih letih je poskušala narediti samomor.

MLADOST

Na ulici so jo povabili v modni svet Milana in tako je zapustila svojo rodno Poljsko (rojena je bila v Varšavi) in se podala v Italijo. Pristala je v garaži v Turinu. Brez dokumentov in možnosti za pobeg. Prodana v prostitucijo, deležna novih posilstev. V tem peklu je bila nekaj tednov, pozneje pa je s pomočjo neznanega mladega fanta, ki ga je imenovala »angel varuh« pobegnila v Milano.

Tam je dejansko, vsaj po merilih družbe, uspela. Delala je z modnimi agencijamu, na televiziji, se družila z bogatimi ljudmi, imela več bogatih zaročencev (med drugim dobesedno princa: vnuka zadnjega italjanskega kralja, pa tudi nečaka italijanskega premierja Berlusconija, s katerim sta še vedno dobra prijatelja).

Živela ja sanje in pila bogastvo: ko lahko letiš z zasebnim letalom na večerjo v Pariz, se zabavaš na barki in si privoščiš, karkoli si srce poželi. Toda po nekaj letih je spoznala, da ji nekaj manjka. Njen takratni fant ji je rekel: »Lahko ti dam, karkoli si želiš, ni je stvari, ki ti je ne bi mogel kupiti. Ne zahtevaj pa od mene, da ti dam nekaj, za kar sploh ne vem, če obstaja. Ne morem ti dati ljubezni.«

ania4

In tako je živela dalje. Droge, alkohol, zabave so bili njen vsak dan. S tem si je v družbi, v kateri je živel,a pomagala utišati notranji glas, hrepenenje po resnični ljubezni. Enostavno je sprejela: "Ljubezen so pač metuljčki v trebuhu, resnične ljubezni ne bom nikoli doživela in verjetno se tudi ne bom nikoli poročila. To so pravljice."

STAREC

Po neki zabavi jo je sredi noči zbudil lajež njenega psa. V polmraku je ob svoji postelji zagledala starca, ki ji je odkimaval. Prepričana je bila, da halucinira, zato je vstala, prižgala luč, a starček je bil še kar tam (pa tudi pes je bil vznemirjen in je lajal). Zrl je vanjo, ji odkimaval. Nato ji je rekel: "Ania, kaj vendar počneš?!" in izginil.

8 let po tem dogodku je že imela napisano knjigo o svojem življenju. Prebral jo je založnik, ki je začutil, da iz knjige veje preveč sovraštva in jeze. Zato ji je obljubil, da bo knjigo objavil, a pod pogojem, da gre z njim v Medjugorje.

V hrepenenju po objavi knjige se je podala na romanje. Mlado dekle, ki je sovražilo Cerkev, ki ni znalo moliti in je, kot ji je pozneje v Medjugorju dejal spovednik, bila slabša od Marije Magdalene.

Zgodba o prvem obisku Medjugorja je rahlo smešna. V začetku ni čutila nič posebnega. Jezila se je, češ, da je vse skupaj samo obiranje naivnih romarjev. Brigale so jo težave Jezusa izpred 2000 let. Da bi šla na Crnico?! Bo raje spila v miru pivo in počakala, da se ostali romarji vrnejo.

A je pred založnikom, kolikor je zmogla, molčala. Nenazadnje bo potrpela, saj ji je človek obljubil izdajo knjige.

V nekem trenutku na tem romanju pa se je stanje v njenem srcu zelo spremenilo. Podala se je na vrh Crnice, kjer se je prikazovala Marija. Ob sebi je slišala glas: »Odpustiti moraš!« in iz njenega srca sta iskreno privreli dve besedi: »Da, odpuščam«.

»Odgovorila sem s srcem, kot da bi se moje srce razletelo na koščke … začutila sem lahkotnost. Izjokala sem vse solze, ki so se nabrale v obdobju, ko sem se stalno morala dokazovati, da sem sposobna in da zmorem vse sama. Spoznala sem, da ni tako!«
pater-pij

Anio je pretreslo, ko ji je na tistem potovanju v Medjugorju nekdo podaril knjigo. Na naslovnici je bil starec, ki ga je takrat srečala v svoji sobi. To je bil Pater Pij.

ZORENJE

Ania se je vrnila v Italijo v svoje vsakdanje življenje, a vedno bolj čutila pomanjkanje in praznino. Včasih se je namesto na zabavo podala v cerkev.

Modna industrija je zelo umetna: nosila je umetne barve las, umetne nohte, umetne trepalnice …, pred Jezusom pa je lahko bila pristna, resnična.

Nekega dne je, brez da bi komurkoli povedala, spakirala kovček, vse ostale stvari pustila v Italiji in odšla v Medjugorje k sestram z mislijo, da je odšla za 10 dni, a je ostala 3 leta.

V tem času so ji sestre pripeljale fanta: »Mislim, da bosta imela lepo družino,« je rekla ena izmed sester. »S tem?! Nikoli!« je zabrusila Ania in sestra je odgovorila: »V redu. Jaz molim.«

Ko se Ania spominja tega obdobja, smeje pravi: "Torej dekleta, če bi rade fanta, pojdite v samostan!"

Čez tri leta sta postala par, zdaj sta srečno poročena. Skupaj vodita organizacijo Čista srca, kjer mlade spodbujata k čistosti in vzdržnosti.

»Mislila sem, da je čistost za zelo grde ljudi, ki jih nihče ne mara in tako ali tako nimajo partnerja. In ko sva ustanovila Čista srca, sem mislila, da se nama bosta pridružila dva ali trije člani. Po enem tednu jih je bilo že 500. Po petih letih pa 9.000.«

Mladi, ki se odločijo za pristop k skupnosti Čista srca, prejmejo prstan čistosti, nato pa pred svojim duhovnikom izrečejo zavezo čistosti.

*** * ***

V teh dneh Ania gostuje v Sloveniji, se srečuje z ljudmi, pričuje in predstavllja svojo knjigo Rešena iz pekla: Kako sem iskala izgubljeno nedolžnost, ki je izšla pri založbi Salve.

V sredo, 23. oktobra, je imela na Rakovniku v Ljubljani srečanje za mlade in za ženske, ki iščejo v sebi moč za bolj polno življenje. Obiskala sem ga tudi sama in z vami v nadaljevanju delim nekaj misli, s katerimi nas je nagovorila Ania.

POLONCA SOKOLČETRTEK, 24 NOVEMBER 2016 16:25

Vir: ISKRENI.NET

MISLILA SEM, DA REŠUJEMO ŽENSKE V STISKI

Po osmih letih dela na kliniki so Abby nekega dne prosili, da bi zaradi pomanjkanja osebja pomagala pri kirurškem splavu. Zdravnik jo je prosil, naj mu med postopkom drži ultrazvok.

Unplanned

Abby ni bila navdušena, a je privolila. »Morda mi bo to pomagalo pri svetovanju ženskam, saj se bom iz prve roke poučila o novem, varnejšem postopku,« si je mislila. »Poleg tega pa bo trajalo le nekaj minut.«

Ni vedela, da ji bo teh nekaj minut spremenilo življenje.

V svoji knjigi Unplanned* (Nenačrtovano) Abby piše: »Na ultrazvoku sem zagledala dojenčkov celoten, popoln profil.« Prešinilo jo je, da je otrok videti natanko tak, kakršna je bila njena hči Grace pri 12. tednih. »Osupnile so me podrobnosti. Natančno sem lahko videla glavico, obe roki, nogi in celo majcene prstke.«

Nato se je na zaslonu pojavilo še nekaj drugega – v maternico je vdrla dolga kanila, ki se je začela približevati dojenčku. »Čas se je upočasnil,« piše Abby. »Nisem hotela gledati, vendar si nisem mogla pomagati. Pogledala sem pacientko: po licih so ji tekle solze in videla sem, kakšna bolečina jo prežema.«

»DOJENČEK SE JE BORIL, DA BI SE IZOGNIL KANILI«

»Na začetku je bilo videti, da se dojenček ničesar ne zaveda,« piše Abby. »Za trenutek mi je odleglo, saj sem se spomnila, da zarodek ne čuti bolečine. O tem sem na Planned Parenthoodu sama poučila na tisoče žensk, ki so bile v dvomih. Tkivo zarodka ne čuti ničesar. Zberi se, Abby! To je le preprost in hiter zdravniški postopek.«

Nato pa je na zaslonu zagledala nenadno hitro premikanje – dojenček je začel na vso moč brcati, kot bi se hotel umakniti pred ogrožajočim tujkom. »Ko se mu je kanila približala, si je dojenček na vse načine prizadeval, da bi se mu izognil. Bilo mi je jasno, da dojenček dobro čuti kanilo in da mu ni všeč.«

Nato je zdravnik kanilo priklopil na aparat za izsesavanje. Abby je hotela zavpiti: »Nehajte!« in: »Poglejte, kaj se dogaja z vašim otrokom! Ustavite jih!« a iz sebe ni spravila glasu. V tistem trenutku se je dojenčkovo telo začelo zvijati, mečkati in postopoma izginjati po cevki.

»Zadnja stvar, ki sem jo videla, je bila majcena, čudovito oblikovana hrbtenica, ki jo je posesala cevka. Nato ni bilo ničesar več. Maternica je bila prazna. Popolnoma prazna.«

Abby je prizor splava zlomil. Spoznala je, da je »zarodek« v maternici resnično človek in da njegova smrt ne more biti rešitev za nobeno žensko v stiski, ampak da stisko še poveča.

Vir: ISKRENI.NET

članek lahko v celoti preberete na: ISKRENI.NET

OBISK KIPA FATIMSKE MARIJE V NAŠI ŽUPNIJI

MARIJA V FATIMI NAROČA: "...zadostilno obhajilo na prve sobote...če ne, bo Rusija širila po svetu svoje zmote ter povzročala vojne in preganjanja Cerkve. Dobri bodo mučeni, sveti oče bo moral dosti trpeti, razni narodi bodo uničeni.[Fatima, 13. julija 1917] Sestra Lucija je besedi “bodo uničeni” razložila tako, da “bodo izginili s površja zemlje” Portugalska beseda “narod”, ki jo je Marija izgovorila, je od latinske besede natio, ta pride od natus (rojen) in pomeni državotvoren narod.

Angel miru

Pred prikazovanjem Marije je bilo prikazovanje angela, ki so ga naši trije pastirji videli trikrat, in sicer že leta 1916. To je bil “angel miru” in “angel Portugalske”. Ludovik Ceglar objavlja v svoji knjigi Prikazovanja fatimske Gospe Lucijine Spomine (4. knjiga) na ta prikazovanja:

Spomladi 1916 smo na paši v naši Loca do Cabeço po malici in molitvi “na nekaj razdalje nad drevesi, ki so se vrstila v smeri proti vzhodu, opazili neko luč, bolj belo kakor sneg, v obliki prozornega mladeniča, ki se je bleščal bolj kakor kristal, skozi katerega gredo sončni žarki. Kolikor bolj se je približeval, toliko bolje smo razločevali postavo. Bili smo presenečeni in nemalo prevzeti. Spregovorili nismo niti besede. Ko je prišel do nas, je rekel:

«Ne bojte se. Sem angel miru. Molite z menoj!»

Pokleknil je na zemljo in sklonil čelo do tal. Po nadnaravnem nagibu smo ga posnemali in ponavljali besede, katere smo ga slišali izgovarjati:

«Moj Bog, verujem vate, molim te, upam vate in te ljubim. Prosim te odpuščanja za tiste, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in te ne ljubijo.»
To je ponovil trikrat, nakar se je dvignil in rekel:
«Tako molíte! Srci Jezusa in Marije poslušata glas vaših prošenj.»

In je izginil.

Nadnaravno ozračje, ki nas je obdalo, je bilo tako močno, da se dolgo časa skoraj nismo zavedali sami sebe. Ostali smo v drži, v kateri nas je pustil, in ponavljali zmeraj isto molitev. Božjo navzočnost smo tako močno in globoko čutili, da si niti med seboj nismo upali govoriti. Še drugi dan smo čutili, da smo obdani s tem ozračjem, ki je le prav počasi izginjalo...”

“Drugič je moralo biti sredi poletja, v najbolj vročih dnevih, ko smo šli s čredami domov sredi dopoldneva, da bi jih izpustili šele pozno popoldne.

Popoldne smo šli počivat v senco dreves, ki so rasla okoli vodnjaka, ki sem ga že večkrat omenila. Nenadoma smo zraven sebe videli istega angela.

«Kaj delate? Molíte! Veliko molíte! Srci Jezusa in Marije imata z vami načrte usmiljenja. Neprenehoma darujte Najvišjemu molitve in žrtve!»
«Kako naj se žrtvujemo?» sem vprašala.
«Povsod, kjer morete, darujte kakšno žrtev v zadoščenje za grehe, s katerimi je On žaljen, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov. Tako izprosite svoji domovini miru. Jaz sem angel varuh, angel Portugalske. Zlasti sprejmite in vdano prenašajte trpljenje, ki vam ga bo poslal Gospod.»

Te angelove besede so se vtisnile v našo dušo kakor luč, ki nam je pomagala spoznati, kdo je Bog, kako nas ljubi in kako hoče biti ljubljen; kakšno vrednost ima žrtev in kako mu ugaja in kako zaradi nje spreobrača grešnike. Zato smo odslej začeli darovati Bogu vse, kar nas je mrtvičilo. Vendar nismo iskali posebnih mrtvičenj in pokore razen te, da smo cele ure prebili sklonjeni do tal in ponavljali molitev, ki nas jo je naučil angel.”

“Zdi se mi, da je tretje prikazanje moralo biti v oktobru ali ob koncu septembra, ker že nismo več hodili domov na popoldanski počitek.” V kraju Casa Velha “smo molili rožni venec in molitev, ki nas jo je angel naučil ob prvem prikazanju. Ko smo torej bili tam, se nam je prikazal tretjič. V roki je nosil kelih in nad njim hostijo, iz katere je padlo v kelih nekaj kapljic krvi. Kelih in hostijo je pustil viseti v zraku, sam pa je sklonjen do tal trikrat ponovil molitev:

«Presveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh, z vsem srcem te molim in ti darujem predragoceno telo, kri, dušo in božanstvo Jezusa Kristusa, navzočega v vseh tabernakljih sveta, v zadoščenje za žalitve, božje rope in brezbrižnosti, s katerimi je žaljen. Po neskončnem zasluženju njegovega presvetega Srca in brezmadežnega Srca Marijinega te prosim za spreobrnjenje ubogih grešnikov.»

Potem se je dvignil, spet vzel v roke kelih in hostijo in dal meni hostijo, to, kar je bilo v kelihu, pa je dal piti Hijacinti in Frančišku in pri tem izgovarjal besede:

«Vzemite in pijte telo in kri Jezusa Kristusa, ki ga nehvaležni ljudje stašno žalijo. Zadoščujte za njihova zla dejanja in tolažite svojega Boga.»

Znova se je sklonil do tal in z nami trikrat ponovil isto molitev:

«Presveta Trojica... itd.»

In je izginil.

Moč nadnaravnosti, ki nas je obdajala, nas je gnala, da smo angela v vsem posnemali. Skonili smo se kakor on do tal in ponavljali molitve, ki jih je on izgovarjal. Moč božje navzočnosti je bila tako velika, da se nas je skoraj docela polastila in nas izničila. Zdelo se je, da nam je za dolgo časa vzela celo rabo telesnih čutil” (P 61–66).

Obhajilo, ki ga je angel podelil vidcem, ni bilo zakramentalno, ampak mistično. Po prikazovanjih angela so vidci občutili posebno telesno potrtost. Kmalu se je za Lucijo začelo trpljenje. Oče je začel piti. Dve sestri sta morali iti služit, da je bilo dovolj živeža. Mati je od vsega hudega težko zbolela. Lucija je vse to trpljenje darovala Bogu.

Otroci so bili pripravljeni na Marijina prikazovanja. Napredovali so v molitvi, vadili so se v odpovedovanju, občutili so božjo navzočnost. Varovali so se greha.

Vir.: http://boginclovestvo.blogspot.si/2012/02/prikazovanja-angela-miru.html

PRESMEC

Zgodaj zjutraj se je ekipa odpravila po župniji in zbirala zelenje za presmec.

Niso sicer obhodili 14 postaj, ampak veliko ni manjkalo.

Hvala za njihov trud.

Lepotca si lahko ogledate v župnijski cerkvi.

PRIDI IN POGLEJ

Zadnji teden meseca avgusta, od 21. do 28. 2016, bo romarski dom v Olimju odprl vrata fantom, ki bi radi od blizu spoznali redovno življenje minoritov – manjših bratov sv. Frančiška.

pridi in poglej2016

Mnogi fantje in samski možje srednjih let čutite veselje do duhovnega poklica vendar se vam zdi ta življenjska pot pretežka in cilj nedosegljiv. Vendar ni tako, le nekaj poguma je potrebno in zaupanja v Božjo pomoč.

Bratje minoriti bi radi vsem, ki čutite v sebi duhovni poklic – duhovnika ali redovnega brata, to malo lučko, ki gori v vaših srcih, spremenili v jasno luč, v kateri boste spoznali, da je življenje z Bogom lepo in srečno. Z nami boste živeli, delali in molili.

Prijavite se lahko na telefon ali e-naslov:

p. Ernest: 031-242-675

e- pošta: ernest.benko@rkc.si

Vir: MINORITI

PAPEŽ nas poziva, da glasujemo PROTI

Papež Frančišek je danes med splošno avdienco na trgu svetega Petra v Rimu nagovoril Slovence ter jih pozval k prizadevanjem za ohranitev družine kot osnovne celice družbe.

Slovenski prevod celotnega nagovora, ki ga je papež originalno izrekel romarjem v italijanskem jeziku, se glasi:

“Prisrčno pozdravljam romarje iz Slovenije. Celotni Cerkvi v Sloveniji prenesite mojo hvaležnost za njeno prizadevanje v dobrobit družine. Želim opogumiti vse Slovence, še posebej tiste, ki imajo javno odgovornost, da ohranite družino kot osnovno celico družbe.”

Papež Frančišek je v svojih govorih že večkrat poudaril, da je potrebno ohraniti zakonsko zvezo med možem in ženo ter družino. Tokrat pa se je pred referendumom obrnil na slovenske državljane in jih spodbudil k pravi odločitvi, ki bo delovala v prid ohranitvi družine.

Vir: https://www.domovina.je/papeza-francisek-slovenci-ohranite-druzino-kot-osnovno-celico-druzbe/

http://nova24tv.si/slovenija/ljudje/papez-francisek-zelim-opogumiti-slov...

Zakaj je pomembno, da sem PROTI kot oseba, kot žena,

kot mati, kot učiteljica in kot državljanka

Piše: Ana Pirc

Objavljamo pismo naše poslušalke: 20. 12. 2015 bomo Slovenci z referendumom o noveli zakona o družinski zvezi postavljeni pred prelomno preizkušnjo: ali bomo potrdili zavezanost naravnim zakonom in vrednotam ali pa bomo krenili na pot eksperimentiranja, in to le zato, da bi se v očeh slovenske družbene elite smeli priključiti »naprednim« in (vrednot) osvobojenih narodov. Kam bo peljal čolnič naše Slovenije, bo odvisno od odločitve vsakega izmed nas. Tudi tistih, ki ne bodo šli na referendum! Prihodnost mojih otrok, morebitnih vnukov in pravnukov se mi zdi še kako pomembna. Zato je ne želim prepustiti peščici tistih, ki smisel zemeljskega življenja iščejo v vdajanju egoističnim željam in ki v pohlepu po nadvladi zahtevajo, da se jim vsi uklonimo. V nadaljevanju vam zato želim predstaviti svoje razloge, zakaj se mi zdi pomembno, da o tej naši usodi odločam tudi sama in zakaj bom glasovala PROTI.

Proti bom glasovala kot OSEBA, kot JAZ. Novi zakon jemlje spoštovanje ter hvaležnost mojemu očetu in moji mami, mojim prednikom. Brez njih in njihove odločitve za moje življenje mene ne bi bilo.

Proti bom glasovala kot ŽENA. Z novim družinskim zakonikom je kršena moja pravica, da sem žena, saj novi zakon jemlje zakonsko zvezo žene in moža. Za zakon sem se odločila svobodno in zavestno. In ker je zakon moja poklicanost, želim še naprej tudi v javnosti obstajati žena in ne oseba 1 ali oseba 2. Kot žena bom glasova proti tudi zato, ker novi zakon ne spoštuje narave: novo bitje je kot dar poklicano v življenje preko ljubezni moža in žene, nikakor pa ne more nastati iz dveh žena ali dveh mož, četudi se ta dva posameznika nadvse ljubita.

Proti bom glasovala tudi in predvsem kot MATI. Najprej iz ljubezni do svojih otrok: kot mati želim za svoje otroke le najboljše. A se ravno pri zagotavljanju najboljšega zanje dostikrat srečujem s svojo naravo in omejitvami. Podpora in pomoč moža pri vzgoji otrok je tako zame kot za najine otroke neprecenljiva in nenadomestljiva, novi zakon pa jemlje edinstveni pomen vlogi očeta in matere za celostni otrokov razvoj s tem ko pravi, da je za otroka vseeno, ali vzgajata otroka dve osebi istega ali različnega spola.

Kot mati sem proti tudi zato, ker ne želim, da bi bili moji otroci že od vrtca naprej deležni programov, ki uvajajo ideologijo spola – to žal velja tudi za zasebne vrtce in šole. Otrok se tekom odraščanja že tako ali tako sooča z veliko vprašanji in dvomi o lastni vrednosti. Izbiranje spola in eksperimentiranje s spolno usmerjenostjo pa bi zagotovo zelo omajalo njegovo občutljivo identiteto ter sposobnost izpolnjenega življenja v odrasli dobi. Ker v zakonu ni predvidenega ugovora vesti, kot mati tudi ne bi mogla v času izvajanja tovrstnih vsebin otrok preprosto vzeti od pouka, saj bi bila za to kaznovana (v nekaterih državah s tovrstnim zakonikom staršem grozi zaporna kazen). Novi zakon jemlje pravico otroku, da bi poznal svoje prednike, saj ga v primeru nezgode staršev ne bodo mogli posvojiti njegovi stari starši. Kot mati ne morem pristati na trgovino z materinstvom. In nenazadnje bom na referendumu kot mati glasovala proti tudi zato, ker se ne bom smela v javnosti več imenovati mati, temveč starš 1 ali starš 2 (zagovorniki zakona kot naučeni papagaji ponavljajo, da to ni res, a prav to se je zgodilo že z letošnjim šolskim letom, ko so starši dobili obrazce za vpis svojih podatkov pod STARŠ 1 in STARŠ 2. Zanikanje očetovstva in materinstva v osnovnih šolah je sicer letos še lahko preprečilo posredovanje jeznih staršev, a z novim zakonom, jim ne bodo več prisluhnili!).

Na referendumu bom glasovala proti kot UČITELJICA. Ker mi je mar za vse učence, ki so mi zaupani, da jih učim resnico. Ker bom morala učencem zatajiti zakone narave. Ker bom morala zatajiti nenadomestljivo vlogo očeta in matere pri šolskem delu in otrokovi rasti v samostojnega in odgovornega državljana. Ker bom morala učencem promovirati vse druge tipe družinskega življenja, le tradicionalnega ne. Ker bom morala otroke seznanjati in jih nagovarjati, kako naj spreminjajo spol ter eksperimentirajo s svojo spolno usmerjenostjo. Ker jih bom morala zavajati, da smo si ne glede na spol enaki: čeprav je prav, da smo si moški in ženske med seboj enakovredni, pa je tudi prav, da živimo vsak svojo različno naravo ter se tako med seboj dopolnjujemo. Ker sporni zakon ne priznava ugovora vesti (to pomeni, da ne bi mogla odkloniti sodelovanja pri aktivnostih, ki so proti mojemu prepričanju, saj bi v najboljšem primeru ostala „le“ brez službe).

In nenazadnje bo moj glas proti tudi glas DRŽAVLJANKE Republike Slovenije. Že v referendumski kampanji se nakazuje, da bo v primeru uveljavitve novega družinskega zakonika močno omejena moja svoboda delovanja ter svoboda govora, ker se z novo ideologijo ne strinjam. Naj naštejem samo nekaj najbolj odmevnih primerov: ker se ne strinjam z novim zakonikom (to, da si želim ureditve zakonov, ki bodo sprejemljivi za obe strani, zagovornikov novega zakonika tako ali tako ne zanima), sem nestrpna in homofobna; slikanje zaposlenih v mestni upravi Ljubljane v podporo referendumu, saj da so LGBT prijazna ustanova, pa z javnimi sredstvi v mavrično barvo osvetljen ljubljanski grad, pritiski na študente nekaterih fakultet, kako bodo na referendumu glasovali, utišanje s pesmijo še ene „homofobne“ debate, ki jo je v okviru knjižnega sejma pripravila založba Družina, neenake možnosti predstavitve argumentov za ali proti novemu zakoniku v mediju, ki ga moramo plačevati vsi (slišani so le prvi, drugi pa …).

Za svojo družino in za bodoče rodove si želim živeti in delati v državi, ki bo resnično spoštovala vse. Želim si državo, ki bo zmogla odprto prisluhniti vsem stranem, nato pa s pomočjo dialoga najti optimalne rešitve za vse, ne pa, da s pristranskostjo razdvojuje nas državljane in podpihuje sovraštvo. Želim si, da politiki ne bi izkoriščali manjšin za razbijanje tega, kar je temelj in pogoj za obstoj vsakega naroda – družine.

Toda vse prevečkrat imam občutek, da izvoljenim predstavnikom ljudstva preprosto ni mar za to. Bo vsaj nam državljanom končno postalo mar? Za naše otroke, vnuke? Za njihovo bodočnost gre!

Na referendum grem in glasovala bom PROTI. Vabim vas, da se mi pridružite.

Vir: http://radio.ognjisce.si/sl/173/komentarji/19181/

Sveta Trojica

Meni