BOŽIČNO VOŠČILO nadškofa Marjana Turnška
V Cerkvi na Slovenskem gledamo letos vse v luči gesla pastoralnega leta družbenega nauka Cerkve »Pravičnost v ljubezni«. V tej luči nam božič sporoča: »Pravičnost v Ljubezni« se je rodila v Betlehemu! Kot Otrok - Bog, ki se je učlovečil.
Zvočni posnetek - posnetek - Radio Maribor
Ko v tem vzdušju zremo jaslice – torej božični dogodek, dojemamo, da pravičnost ni nekaj abstraktnega, ki obstaja poleg človeka. Ne moremo pričakovati, da jo bodo zagotovili napisani zakoni, mrtve črke. Samo človek kot oseba, ki je sposobna ljubezni do Boga in do sočloveka, jo lahko poosebi, jo rodi v svet okoli sebe. Po poti ljubezni, ki prepozna sočlovekovo stisko, nesrečo ali krivico prej kot svojo, jo lahko učloveči v odnosih: osebnih in družbenih.
Upravičeno si tudi v slovenskem prostoru želimo čim več uresničene »pravičnosti v ljubezni«. Ob Betlehemskem otroku lahko vsak človek dobre volje prepozna štiri temelje, na katerih se uresničuje »pravičnost v ljubezni«.
Prvi temelj: človek je oseba. Bog je postal človek - s tem je poudarjena praktično absolutna vrednost človeka kot osebe, ki je telesno, duševno in duhovno bitje; kar vključuje tudi njegovo individualnost, družbenost in presežnost.
Drugi temelj: delovanje za skupno dobro. Bog se je učlovečil v družini, a tudi v narodni in mednarodni skupnosti ter deloval za skupno dobro v njih. Človek je kot družbeno bitje poklican k poštenemu delu za blagostanje vseh. Človekove pravice pripadajo vsakemu človeku ne glede na raso, spol, nadarjenost, starost, zdravje in vero. Veljajo neodvisno od prostora ter časa in nobena oblast jih ne more »narediti« ali »odstraniti«.
Tretji temelj: solidarnost. Bog v jaslicah postane solidaren z nami prav v vsem, ker vstopi v vse razsežnosti naše situacije. Solidarnost nas poveže z vsemi in vsakim in nas naredi soodgovorne zanje in za stanje na svetu. »Socialno-ekonomske probleme je mogoče razrešiti samo s pomočjo vseh oblik solidarnosti: s solidarnostjo revnih med seboj, bogatih in revnih, delavcev med seboj, delodajalcev in delojemalcev v podjetju, s solidarnostjo med narodi in ljudstvi. Mednarodna solidarnost je zahteva nravnega reda. Mir na svetu je deloma odvisen od tega« (KKC 1941). Četrti temelj: porazdeljena odgovornost. Učlovečeni Bog v polnosti zaživi človeškost in ohranja božanskost, ne da bi se med seboj pomešali ali izključevali; vsaka stori, kar je njej lastno. V tem lahko prepoznamo načelo subsidiarnosti, ki vabi k upoštevanju pristojnosti. Kar je v pristojnosti staršev npr., naj si ne prisvaja država ali družba; in kar lažje in bolje naredi skupnost ali institucija, naj ji pripade. Toliko države kot je potrebno – toliko svobode in osebne odgovornosti, kot je le mogoče!
Letošnje praznovanje božiča na Slovenskem dojemam kot vabilo, da bi vsi storili res vse, kar je v naši moči, da bi težke razmere, v katerih živimo kot posamezniki in kot družba, vsak na svojem področju reševali na teh štirih temeljih. A kje dobiti moč, ki zgleda, da nam je primanjkuje? V božičnem Janezovem evangeliju je oznanjeno: »In Beseda je meso postala … Tistim (pa), ki so jo sprejeli, je dala moč« (1,14.12).
Kristjani bomo torej to moč zajemali iz živega odnosa vere z Jezusom Kristusom. A tudi drugim jo Bog naklanja po drugih poteh. Zato je tudi letos mogoče, da sestavimo žive »slovenske jaslice« v skupno dobro vseh.
V duhu teh temeljev želim v prazničnih dneh deliti bližino še posebej z družinami ter z vsemi preskušanimi v bolezni, revščini, zapuščenosti, brezposelnosti, zlorabljenosti, po zaporih in s tistimi v tujini.
Mariborska metropolija je nedavno stopila v jubilejno Slomškovo leto priprave na obhajanje 150-letnice njegove blažene smrti. Zato naj sklenem z njegovo mislijo: »Bog je pokazal svojo vsemogočnost s stvarjenjem, svojo modrost z vladanjem stvarstva, svojo ljubeznivo usmiljenje pa nam je pokazal s svojim učlovečenjem … Koliko si torej vredna moja duša, da te pride iskat sam Bog v človeški naravi! Kako imeniten si človek, da je sam Božji Sin stopil v tvoje sorodstvo!« Milost, moč in blagoslov božičnega dogodka naj se razlijejo na vas, in ostanejo nad vami vse leto 2012!
msgr. dr. Marjan Turnšek
mariborski nadškof metropolit
Vir: aktualno.rkc.si
Evangelij po Luku v SODOBNEM JEZIKU
| Priponka | Velikost |
|---|---|
| Evangelij po Luku V SODOBNEM JEZIKU.pdf | 427.02 KB |
KATEKIZEM ZA MLADE
V teh dneh je pri Slomškovi založbi v Mariboru izšel slovenski prevod Katekizma Katoliške Cerkve (KKC) za mlade z naslovom Youcat. Od torka, 20. decembra 2011, bo na voljo v katoliških knjigarnah po Sloveniji, po novem letu pa tudi v preostalih knjigarnah. Knjigo bodo javnosti na novinarski konferenci predvidoma predstavili januarja prihodnje leto.
BRITANSKI PREMIER o morali, o Cerkvi in državi
V petek, 16. 12. 2011, je britanski premier David Cameron nagovoril zbrane na slovesnosti ob 400. obletnici prevoda Svetega pisma kralja Jakoba (King James Bible) v anleščino.
V svojem nagovoru je poudaril, kako velik dosežek je prevod Svetega pisma, saj je to knjiga, ki je oblikovala svet in ni pomembna zgolj za razumevanje preteklosti, ampak bo imela velik vpliv tudi v prihodnosti. Sveto pismo je namreč še kako aktualno tudi v današnjem svetu.
Nadalje je dejal, da je Sveto pismo pomagalo izoblikovati vrednote, ki definirajo Veliko Britanijo. Te vrednoste so: odgovornost, trdo delo, dobrotljivost, sočutje, skromnost, ljubezen itd. To so vrednote, ki jih cenijo Britanci. Hkrati so to tudi krščanske vrednote ter vrednote, ki nagovorijo vsakega človeka ne glede na vero.
Dotaknil se je tudi teme sekularna država. Izpostavil je svoje nestrinjanje s tistimi, ki trdijo, da s tem, ko rečemo, da je Velika Britanija krščanska država in da promovira krščanske vrednote, zaničujemo druge vere. Dejal je, da tisti, ki tako menijo preprosto ne razumejo, da ljudje drugih veroizpovedi lažje živijo in prakticirajo svojo vero, če država verjame v svojo krščansko identiteto. Svojo izjavo je podprl s konkretnim primerom, saj mu je veliko ljudi reklo, da je lažje biti musliman ali jud v Veliki Britaniji kot pa v Franciji, ki je sekularna država. Zakaj je temu tako? Ker toleranca, ki jo spodbuja krščanstvo, zagotavlja več prostora tudi za druge verozipovedi in ker je veliko krščanskih vrednot skupnih tudi drugim veram, poleg tega pa se v njih prepoznajo tudi ljudje, ki ne pripadajo nobeni veri.
Ob koncu je spregovoril še o morali. Poudaril je, da so Britanci rek živi in pusti živeti prevečkrat zamenjali z delaj, kar ti ugaja.
Napačne odločitve so pogosto označili kot posledico drugačnega načina življenja. Izpostavil je, da reči, da je nekaj narobe ni znak nemoči, ampak znak moči. A vendarle se boriti proti nečemu ni mogoče brez sredstev. In če velja, da ničesar ne zagovarjamo, ne moremo biti proti nečemu. Dejal je, da če Britanci hočejo ustaviti moralni propad države, morajo stati za svojimi vrednotami. Izrazil je svoje prepričanje nad tem, da mora prava liberalna država verjeti v določene vrednote in jih aktivno promovirati. Po njegovem mnenju pa imajo pri tem pomembno vlogo Cerkev in njeni voditelji. Poudaril je, da nikoli ni razumel ljudi, ki so rekli, da se Cerkev ne sme vmešavati v politiko. Nasprotno je prepričan, da so Cerkev, vera, krščanstvo in Sveto pismo neločjljivo povezani s politiko, saj je veliko političnih vprašanj hkrati tudi moralnih vprašanj. Če denimo nadškof iz Canteburyja meni, da je nekaj narobe, se seveda lahko oglasi, tako kot lahko tudi politični voditelji komentirajo dogajanje v Cerkvi.
Ob zaključku je poudaril, da ima anglikanska cerkev edinstveno priložnost, da pomaga oblikovati prihodnost britanske družbe, a pri tem je nujno, da se zaveda, da mora nagovarjati celotno državo.
Celoten govor v angleščini lahko preberete na spletni strani:
sveta spoved - MILOSTNI TRENUTEK
Na nekem predavanju z naslovom »Vsak človek ima angela« je devetletna deklica predavatelja Anselma Grüna vprašala: »Ali res verjamete, da me angel ne bo zapustil?«
Po pritrdilnem odgovoru je pomislila: »Tudi če sem poredna?« Predavatelji ji je rekel: »Da, angel je potrpežljiv s tabo.« Ona pa znova: »Tudi če sem kar naprej poredna?« Anselm ji je dejal: »Prepričan sem, da te angel ne bo nikoli zapustil. Vedno bo s tabo. Tudi če sama sebe ne moreš prenašati, on te bo prenašal.« Tedaj je deklica potolažena odšla. Zelo pomembno ji je bilo, da ji je nekdo obljubil, da je angel ne bo zapustil, da bo zdržal.
...
O sebi ne morem reči, da se rad spovedujem. Toda spoved me kljub temu spodbuja, da začenjam vedno znova, da živim bolj zavestno in pazljivo. Včasih pri spovedi odkrijem pasti v katere vedno znova zaidem. Tako mi spoved pomaga, da postanem bolj občutljiv, in izkustvo odpuščanja mi daje občutek, da se mi ni treba več ukvarjati s preteklostjo. Pokopana je. Naj počiva v miru.
...
Jezus nam je s spovedjo podaril zakrament, v katerem vemo, da smo brezpogojno ljubljeni.
...
Spoved je torej konkretna pot, da se pomirimo s seboj in med seboj, da vedno znova vadimo spreobrnitev in Boga izkusimo kot tistega, ki nas brezpogojno ljubi.
...
Brez odpuščanja, ki mi ga lahko podeli samo Bog, se zlo v moji notranjosti še naprej razrašča kot rakava tvorba in se širi na ljudi okrog mene.
...
RES VELIK SI BOG ... skupina HILLSONG
ZAKRAMENT SVETE SPOVEDI
Bog mi podarja ta zakrament z namenom, da bi se naučil imeti sebe rad, da bi znal pogledati v svojo resničnost, odgovorno prevzeti delež svoje krivde in se nato objeti, si odpusti, se ljubiti, kakor me ljubi in mi odpušča On, ki je zame šel na križ.
1. KAJ JE SPOVED?
Spoved je v prvi vrsti srečanje z resnico o samem sebi; je primeren kraj, kjer lahko spregovorim osvoji krivdi in občutku krivde. Vendar spoved ni samo to, ampak veliko več, saj v njej lahko izkusim odpuščanje svoje krivde.
Pri spovedi srečujemo Jezusa Kristusa, ki je grešnikom odpuščal krivdo, in srečujemo Boga Jezusa Kristusa, ki nas osvobaja krivde in občutkov krivde ter nam v zakramentu daje izkusiti svojo usmiljeno ljubezen.
O sebi ne morem reči, da se rad spovedujem. Toda spoved me kljub temu spodbuja, da začenjam vedno znova, da živim bolj zavestno in pazljivo. Včasih pri spovedi odkrijem pasti v katere vedno znova zaidem. Tako mi spoved pomaga, da postanem bolj občutljiv, in izkustvo odpuščanja mi daje občutek, da se mi ni treba več ukvarjati s preteklostjo. Pokopana je. Naj počiva v miru.
Jezus nam je s spovedjo podaril zakrament, v katerem vemo, da smo brezpogojno ljubljeni.
Spoved je torej konkretna pot, da se pomirimo s seboj in med seboj, da vedno znova vadimo spreobrnitev in Boga izkusimo kot tistega, ki nas brezpogojno ljubi.
2. KAJ JE SMISEL SPOVEDI? – soočiti se z lastno resnico
V zgodovini Cerkve je duhovnik pri spovedi nastopal predvsem kot priprošnjik, ki solidarno z grešnikom nosi njegovo krivdo.
Prvotni cilj spovedi je bil, da bi grešnika zopet v celoti sprejeli v cerkveno skupnost, saj ga je greh ločil od nje.
Če so ljudje zašli v greh, ki prinaša krivdo, katere si sami seveda ne morejo odpustiti, potrebujejo izkušnjo, da jih Bog sprejema in so znova vključeni v človeško skupnost. Zaradi krivde se čutijo izključeni iz človeške skupnosti. Potrebujejo obred spovedi, da se lahko znova počutijo člani skupnosti in se lahko spravijo sami s seboj.
Sprava je seveda sestavni del vsake spovedi, saj vedno znova prihajamo pred Boga kot ljudje, ki ne morejo sprejeti sebe, ki so nezadovoljni s seboj in bi zato želeli z očmi in čuti izkusiti Božje sprejemanje.
Priznanje krivde v zakramentu svete spovedi pogosto vodi do izkušnje večje bližine in globljega medsebojnega razumevanja, zato je pogovor z drugim primeren način za soočanje z lastno krivdo.
Pogovor mi tudi pomaga, da se lažje srečujem s svojo resničnostjo, da Boga povabim v temne kotičke svoje notranjosti, ki jih ljubosumno držim samo zase; da Vsemogočnemu dovolim, naj vstopi in me odrešuje v moji resničnosti.
Skrivati se pred samim sabo, skrivati svojo resničnost pred Bogom; pomeni, da zlu v sebi dajem prostor in mu dovoljujem, da se razrašča, me duši, me vedno bolj obvladuje in določa ter vlada nad mojim življenjem.
Brez odpuščanja, ki mi ga lahko podeli samo Bog, se zlo v moji notranjosti še naprej razrašča kot rakava tvorba in se širi na ljudi okrog mene.
Še le, ko prevzamem odgovornost za svoj greh, ko si priznam in se odpovem vsem poskusom opravičevanja in pripisovanja krivde drugim in Boga povabim tja, kjer boli; sem naredil ustrezne pogoje, da kot človek notranje napredujem, da pobegnem iz zapora neprestanega samokaznovanja in samoponiževanja ter najdem pot k samemu sebi.
Smisel spovedi bi tako bil, da se soočim z lastno resnico in se z njo spravim in ne bežim pred njo ali si jo na prefinjene načine prikrivam ter se tolažim in pomilujem samega sebe.
3. KAKŠNO MESTO ZAVZEMA KESANJE?
V preteklosti so s kesanjem pogosto pretiravali, kot da bi moral človek najprej sebe napraviti čisto slabega, se počutiti kot največji grešnik in se razvrednotiti, da bi se lahko potem z odvezo zopet vzravnal. Če sebe zaničujem, me to ne spodbuja, da bi se spremenil. Še več, ponižujem se in nimam moči, da bi zares opustil svoje nepravilno vedenje, stare grešne vzorce.
Obžalovati oz. kesati se ne pomeni, da svojo preteklost potlačim, ampak da se z njo soočim in sem pripravljen prevzeti odgovornost za to.
Potrebno se je vprašati, zakaj ponavljam te grehe? Zakaj jih potrebujem? Kakšno praznino s temi dejanji polnim pri sebi? Kakšno škodo delam sebi in drugim?
Uvideti moram, da nisem ravnal po Božji volji, v dobro bližnjega in lastne resnice.
Vedno bolj si moram dati veljavo samemu sebi in si priznati, da me te stvari ne izpolnjujejo in me puščajo praznega. Vedeti moram, da lahko tudi z nepotešenimi željami polno živim. Dolgoročno bo moji duši le koristilo, če živim neoporečno kljub vsem občutkom, ki me hočejo včasih raztrgati.
Ena od nevarnosti kesanja je v tem, da ostanemo osredotočeni samo na preteklost.
»Ne zanašaj se na svojo pravičnost in ne kesaj se zaradi tega, kar je minilo, temveč postani gospodar svojega jezika in trebuha« pravi Anton, puščavski oče.
Razlog, zakaj se nekateri neprestano ukvarjajo s svojo preteklo krivdo, pogosto leži v veri v lastno pravičnost. Če grešijo, si ne morejo odpustiti, da niso tako idealni, kot so si predstavljali. Anton nas želi uvesti v držo ponižnosti: želi nas naučiti, da nikoli nismo pravični. Vedno bomo delali napake. Pomembno je, da sedaj bdimo nad sabo in ohranimo svojo dostojanstvo in vrednost; svojo preteklost pa izročimo Bogu in nas ne bo več mučila. Boga smemo prositi za pomoč, da hodimo svojo pot tako, da nas ta pripelje k Njemu, da nas On napoti k ljubezni, svobodi in življenju.
4. ODVEZA
Odveza pomeni: rešitev, osvoboditev, odpuščanje. V Jezusovem imenu duhovnik spovedancu odpusti njegovo krivdo. Zagotovi mu Božje odpuščanje.
Odpusti mu, kjer je bil kriv, kjer je prizadel sebe ali druge in kjer je živel mimo Boga.
Tako stori, da milostljiva ljubezen Boga prodre na vsa področja njegove duše, da si bo lahko odpustil tudi sam in se bo čutil brezpogojno sprejetega.
Obred odveze za spovedanca predstavlja pomoč, da lahko zares veruje v Božje odpuščanje.
Nova podoba Boga
Bog, o katerem govori Jezus, nam vedno znova omogoča začeti znova. Ne uničuje nas in se nam ne maščuje, če smo grešili, temveč nas opogumlja.
Ni Bog sodnik, neusmiljeni sodnik pogosto tiči v nas samih. Bog, ki nam ga prikazuje Jezus, nam omogoča, da si vedno znova odpustimo, da se distanciramo od svojega notranjega sodnika in zavrnemo njegovo moč.
Jezus je naklonjen predvsem grešnikom. Pri njih je namreč videl pripravljenost na spreobrnitev.
Jezus grešnikov ni obsojal in jim ni grozil s peklom, ampak jim je sporočal, da njihov neuspeh lahko postane priložnost, da se spreobrnejo in pričnejo znova, ter da lahko usmiljeno Božjo ljubezen dojamejo in izkusijo globlje kot pravičneži.
Božje zapovedi naj bi nam pomagale, da živimo v skladu s svojim dostojanstvom in lepo shajamo drug z drugim.
Jezus nas dela občutljive, da se vedno znova, v vsaki konkretni situaciji, sprašujemo po Božji volji. In Bog bi vedno rad, da živimo, da ozdravimo in postanemo popolni, da živimo v skladu s svojim bitjem. Bog nam omogoča, da v resnici postanemo ljudje.
5. SPREOBRNJENJE
S pozivom k spreobrnitvi me Jezus postavlja pred vprašanje: Ali tvoje življenje vodi v življenje ali smrt, živost ali otopelost, praznino ali plodnost? Ali na tej poti najdem sebe, svoj pravi jaz, ali bežim pred seboj?
Spreobrnitev pomeni vrnitev k Bogu. S tem ko se obrnem k Bogu in se mu bližam, najdem svojo pravo bit, svoj lasten jaz. Za Jezusa spreobrnitev obstaja v veri v evangelij, v veselo oznanilo, ki ga oznanja o blagodejni in ljubeči Božji bližini.
Spreobrniti se, pomeni vaditi Jezusov pogled, da v vsem, s čimer se srečujem, prepoznavam Boga, ki mi govori po srečanju z nekim človekom, po srečni izkušnji, po nesreči, uspehu in neuspehu, po mojih mislih in besedah, ki mi jih govorijo drugi. Spreobrnitev pomeni pri vsem računati s tem, da mi je Bog blizu, da me nagovarja in v meni deluje.
6. ŽIVETI IZ SPRAVE – drža ponižnosti
Ko sem se v zakramentu sprave spravil z Bogom, drugimi, s samim seboj, z lastnim telesom in v njem vzljubil samega sebe ter stopil na pot spreobrnjenja, moram sprejeti tudi držo ponižnosti.
Ponižnost pomeni vedno računati s tem, da se v meni pojavijo potrebe in strasti, za katere sem mislil, da sem jih že davno premagal. Ta ponižnost me ne bo napravila majhnega, temveč mi bo podarila notranjo sproščenost, da bom pozorno in zaupljivo stopal po svoji poti in bom v vsem, na kar bom na tej poti naletel, videl Božje znamenje, naj se spravim z vsem, kar je v meni.
7. SKLEP
Dragi bratje in sestre spoved je torej kraj, na katerem smemo izkusiti, da nas Bog z milostljivo ljubeznijo nikoli ne zapušča, da Božje odpuščanje zajema vso našo krivdo, da nas Bog brezpogojno sprejema in vabi, da mu kljub naši nemoči zaupamo in sledimo ter računamo na njegovo pomoč.
Prispevek spisal in uredil br. Damjan Tikvič.
Veliko misli je povzeto po knjigi Anselm Grün: SPOVED - Praznik sprave
PRIPRAVIMO se na BOŽIČ
Smo v času pričakovanja pred božičnimi prazniki in ta čas zbuja različna občutja, pričakovanja in tudi strahove. V soboto (17.12.) na RADIU OGNIJŠČE pripravljajo poseben nočni program.
Z nami v živo bo klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik. Priložnost bo za iskren pogovor, vprašanja in razmišljanja, ki jih odpira čas pričakovanja - predpraznični čas. Pripravimo se skupaj na praznike, vabljeni k sodelovanju! Začnemo ob 21h, telefoni bodo "odprti" do 23h.
Vprašanja lahko pošljete že pred oddajo na naslovza.zivljenje@ognjisce.si
Nekaj misli iz prejšnji oddaj:
Božič je v svoji osnovi zelo globoko družinski praznik, praznik družin.
V teh dnevih naj bi bili doma vpričakovanju, da bi svojem domu doživeli globoko intimo, sočutje, medsebojno razumevanje, toplino in nežnost…
Če vsega tega ni med letom, potem je na ta večer težko skreirat, da bi kaj takšnega doživeli, da bi bilo ta večer popolnoma drugačno vzdušje, kakor sicer vlada v družinah.
Praznik je vedno nekaj, na kar se moramo pripravit.
...
Božič je tisti milostni trenutek, ko lahko nekomu poveš tisto, kar čustiš. Božič je vsak dan, ko lahko mož končno pride do svoje žene in pove: »Poglej, hudo mi je, ne razumem te in ne razumem sebe!« Božič je tisti večer, ko žena lahko končno, morada po tednih in mesecih, kakšnih težkih zamer, ki jih nosi v sebi ali pa bolečin ali čist teh občutij, ki niso najboljša, ki jo trančirajo, ki jo mrcvarijo, ki jo včasih ne pustijo spat, da lahko pride k temu človeku in reče: »Poglej dragi mož, saj nočem ti reči, da si ti karkoli kriv (ker to moški vedno hočemo slišat, da nismo nič krivi). Rada bi ti povedala te stvari, ki naju ločujejo. Jaz ne morem več do tebe. Morda ti sploh ne veš tega. Jaz enostavno ne morem več do tebe.
To je tisti Božični večer, ki si ga vsi tako globoko želimo. To je rojstvo nečesa novega.
...
34. evropsko srečanje mladih v BERLINU
Romanje zaupanja na zemlji
Evropsko srečanje mladih, ki ga vsako leto pripravlja *Skupnost bratov iz Taizéja*, bo letos od 28. decembra 2011 do 1. januarja 2012 prvič potekalo v Berlinu. Na novi postaji *Romanja zaupanja na zemlji* se bo zbralo okrog 30.000 mladih iz vse Evrope in drugih celin. Po Bruslju, Poznanju in Rotterdamu, je 34. *Evropsko srečanje mladih* odgovor na povabilo Katoliške Cerkve, protestantskih Cerkva in župana mesta Berlin. V organizaciji *Društva SKAM – Skupnosti katoliške mladine* se bo srečanja v Berlinu udeležilo tudi okrog 250 mladih iz Slovenije.