Spremeniti poželenje v hrepenenje
O tem, kako prečistiti in osvoboditi ljubezen
Irski benediktinec Mark Patrick Hederman je zapisal: »Ljubezen je edino dovolj močno gonilo, ki nas prisili, da zapustimo udobno zavetje dobro oborožene individualnosti, da odvržemo nepremagljiv oklep samozadostnosti in se goli odplazimo v nevarno področje na drugi strani, ki je talilni lonec, v katerem se individualnost prečisti v osebnost.« In če ne boste verjeli irskemu benediktincu, potem boste zagotovo verjeli sv. Tomažu Akvinskemu: »Kdor ljubi, mora zato prestopiti ograjo, s katero je bil omejen znotraj lastnih meja. Zaradi tega razloga pravimo o ljubezni, da topi srce: kar se stopi, ni nič več zadržano znotraj lastnih meja in je ravno nasprotno od stanja, ki ustreza 'trdoti srca'.« Samo ljubezen lahko zlomi trdoto srca in omeči srce. (...)
Naša družba temelji na mitu, da je spolna združitev vrhunec celotne intimnosti. Ta trenutek nežnosti in celostne telesne združitve prinese popolno intimnost in najvišjo obliko zveze. Mnogi ljudje ne poznajo te intimnosti, ker niso poročeni, ker živijo nesrečno zakonsko življenje ali ker so redovniki ali duhovniki. In lahko se nam zazdi, da ni prav, da smo izključeni iz tega, kar je naša najgloblja potreba. Zdi se nepravično! Kako mi je Bog lahko odvzel to globoko hrepenenje?
Intimnost in neskončna razdalja
Menim, da se mora vsako človeško bitje, verno ali neverno, soočiti z omejitvami intimnosti, ki naj bi jih sedaj že poznali. Sanje o popolni zvezi so mit, ki povzroči, da si nekateri duhovniki in redovniki želijo, da bi bili poročeni in da si nekateri zakonci želijo, da bi bili poročeni z nekom drugim. Resnična, osrečujoča intimnost je mogoča samo, če sprejmemo njene omejitve. Lahko si predstavljamo popolno, lepo intimnost, ki povezuje poročene pare, ki pa ni zares mogoča, ampak je projekcija naših sanj. Pesnik Rilke je razumel, da resnične intimnosti med partnerjema ni, dokler ne spoznata, da vsak izmed njiju ostaja na neki način sam. Vsako človeško bitje obdrži samoto, svoj prostor, ki ne more izginiti. »Dober zakon je tisti, v katerem eden napravi drugega za varuha svoje samote in mu pokaže, da je to zaupanje, največje v njegovi moči, ki mu ga lahko podeli... Ko sprejmemo, da celo med dvema človeškima bitjema, ki sta si najbliže, še naprej obstaja neskončna razdalja, se lahko začne razvijati čudovito skupno življenje, če nam uspe, da ljubimo razdaljo med nami, zaradi katere lahko vidimo drug drugega celostno in v vsej globini« 0ohn Mood, Rilke on Love and Other Difficulties).
Nihče nam ne more dati polnosti izpolnitve, ki si jo želimo. Najdemo jo lahko samo v Bogu. Rowan Williams, nadškof v Canterburyju in poročen moški, je zapisal: »Osebnost odraste in postane resnična, ko se sooči z nepopravljivim značajem svojega hrepenenja: svet je tak, da ne podari nikomur zaokrožene in izdelane osebnosti.«
Ali, če citiramo Jeana Vaniera: »Osamljenost je del človečnosti, ker ni ničesar, kar bi lahko povsem izpolnilo potrebe človeškega srca.«
Poročeni lahko živijo v čudoviti intimnosti, ki se zgodi, kakor je dejal Rilke, brž ko sprejmemo, da smo varuhi samote drugega človeka. In tisti, ki smo samski ali živimo v celibatu, lahko tudi odkrijemo nadvse lepo intimnost. Intimnost izvira iz latinske besede intimare, ki pomeni biti v stiku s tistim, kar je najbolj skrito v drugem. Kot posvečenemu človeku mi moja zaobljuba čistosti omogoča, da sem neverjetno intimen z drugimi ljudmi, ker nimam skrivnih namenov in ker moja ljubezen ne sme biti koprneča ali posesivna. Zato lahko pridem povsem blizu srčike življenja drugih ljudi.
Želja po premoči
Druga past, v katero se lahko ujamemo, je nasprotna zaslepljenosti. Drugega ne napravimo za Boga, ampak postane zgolj objekt, ki zadovoljuje naše seksualne potrebe. Poželenje napravi naše oči slepe za človekovo osebnost, za njegovo krhkost in dobroto. Sv. Tomaž pravi v svojem razmišljanju o čistosti, da lev vidi v jelenu hrano in da nas poželenje vse spremeni v lovce, plenilce, ki iščejo, kaj bi lahko požrli. Želimo samo košček mesa, nekaj za v usta. Čistost pomeni živeti v resničnem svetu. Čistost nam odpre oči, da vidimo, da je pred nami zares lepo telo, toda to telo je nekdo. To telo ni objekt, ampak subjekt. Še enkrat bi rad citiral Hedermana: »Zaobljuba čistosti odvrne lovca od običajnega nastavljanja pasti in približevanja drugim na roparski način.« Pri zgodbah o spolnih zlorabah najbolj vzbuja srh prav to, da so pogosto skrbno načrtovane.
Morda se zdi, da je poželenje nebrzdana spolna sla, divje spolno hrepenenje. Toda sv. Avguštin, ki je zelo dobro razumel spolnost, je menil, da je poželenje bolj povezano z željo po premoči kakor s spolnim užitkom. Poželenje je del libido domi-nandi, impulza, da prevzamemo nadzor in da se napravimo za Boga. Poželenje je bolj povezano z močjo kakor s spolnostjo. Kot je zapisal Sebastian Moore: »Poželenje torej ni nenadzorovana spolna sla, ampak je izgovor za željo, da bi bili Bog... Naša naloga ni podrediti poželenje volji, ampak ga spremeniti v hrepenenje, katerega izvor in konec je Bog. Božja milost se je pokazala v življenju, učenju, križanju in vstajenju Jezusa Kristusa.«
Prvi korak za ubranitev poželenja ni ta, da odpravimo hrepenenje, ampak da ga popravimo, osvobodimo, odkrijemo, da je namenjeno osebi, ne predmetu. Mnogo žalostnih dogodkov, povezanih s spolno zlorabo otrok, se je zgodilo zaradi duhovnikov ali redovnikov, ki niso bili zmožni vzpostaviti zrelih odnosov s sebi enakimi. Lahko so samo iskali razmerja, v katerih so imeli moč in nadzor. Morali so ostati neranljivi. Pri zadnji večerji Jezus vzame kruh in ga da apostolom,rekoč: »To je moje telo, ki se daje za vas.« Izroči samega sebe. Namesto da bi imel nad njimi nadzor, se jim da, da lahko storijo z njim, kar hočejo. In vemo, kaj bodo storili. To je brezmejna ranljivost resnične ljubezni. (...)
Spustiti Boga v ljubezen
Prvi korak k čistosti je torej, da sprejmemo realnost. Na hitro bi rad omenil še druga dva. Drugi korak je, povedano zelo na kratko, da odpremo svojo ljubezen tako, da ne ostane zaprta v osebni mali svet, v katerega se umikamo. Jezusova ljubezen se pokaže, ko vzame kruh in ga razlomi, da ga lahko deli. Ko odkrijemo ljubezen, je ne smemo skriti zase v omarico kakor steklenico žgane pijače za tolažbo v trenutkih osamljenosti. Odpreti jo moramo za druge, da jo lahko delimo in uživamo. Ljubezen moramo deliti s prijatelji in naše prijatelje s tistimi, katere ljubimo. Na ta način se naša ljubezen širi in postaja univerzalna.
Predvsem pa moramo v vsaki ljubezni narediti prostor za Boga. V vsaki ljubezni posebej lahko živi popolna skrivnost ljubezni, ki je Bog. Ko nekoga globoko ljubimo, tedaj je Bog že tam, če ga le lahko vidimo. Raje, kakor da naša ljubezen tekmuje z Bogom, mu ponudimo prostor, kjer si lahko postavi svoj šotor. Kakor je dejal Bede Jarrett Hubertu van Zellerju: »Če si mislil, da je edina stvar, ki jo lahko narediš, ta, da se zapreš v svojo školjko, ne boš nikoli videl, kako dober je Bog. Ljubiti moraš P. in iskati Boga v njej... Uživaj svoje prijateljstvo, plačaj ceno za bolečino, ki sledi, spominjaj se ga pri svoji maši in pusti Bogu, da je tretji del (prijateljstva). Uvod v knjigo Duhovno prijateljstvo pravi [avtor Aelred iz Rivaulxa]: 'Tukaj sva, ti in jaz, in upam, da je med nama kot tretji navzoč Kristus.'« To je čudovito, mar ne? Če bomo bežali pred ljubeznijo, ne bomo nikoli vedeli, kako dober je Bog. Če Boga ne spustimo v ljubezen in ga tam ne počastimo, ne bomo nikoli spoznali skrivnosti te ljubezni. Če ločimo svojo ljubezen do Boga in svojo ljubezen do posameznikov, bosta obe postali trpki in nezdravi. To pomeni živeti dvojno življenje.
Timothy Radcliffe,
prevedla Jerica Jerman
Besedilo je odlomek iz knjige Timothyja Radclif-fa Ljubiti v svobodi, v kateri nekdanji generalni magister dominikancev govori o zaljubljenosti, hrepenenju in poželenju; o tem, kako posvečeni, pa tudi drugi samski in poročeni lahko rastejo v prijateljstvu in pristni ljubezni. Knjiga bo izšla pri Založbi Družina.
