O pravičnosti, pravni državi in začetku prestajanja zaporne kazni Janeza Janše
V slovenski javnosti smo danes priče močno razširjeni bojazni, da se vračajo časi totalitarnega družbenega reda in njegovega pravnega sistema, v katerem je bil obdolženec spoznan za krivega, ne glede na dokaze, ker je tako odločila politična oblast. Neodvisno sodstvo je vsekakor eden najpomembnejših stebrov demokracije, toda njegova avtoriteta je odvisna predvsem od njega samega, se pravi od njegove dejanske neodvisnosti, nepristranskosti in prepričljive strokovnosti. Zato mora biti v prvi vrsti v interesu sodstva samega, da se odpravi vsak dvom v njegovo neodvisnost, nepristranskost in strokovnost.
Ta dvom pa danes obstaja in se še krepi. Po mnenju številnih pravnih strokovnjakov, katerih mnenja ni mogoče prezreti ali omalovaževati, Janezu Janši, voditelju najmočnejše opozicijske stranke, in drugim obtoženim v zadevi Patria, nobena krivda ni dokazana, zelo sporna sodba pa je navkljub temu postala pravnomočna in je moral vodja opozicije oditi v zapor tri tedne pred volitvami.
ZAPIS JANEZA JANŠE IZ ZAPORA: DOLINA VRANOV
...
Zapor na Dobu so gradili tam nekje v letu mojega rojstva na kraju, kjer je prej stala mala dobska graščina. V njej so partizani, med njimi znan narodni heroj, sredi druge vojne zverinsko pobili celo Mavsarjevo družino z mladoletnimi otroki vred. Pred 25 leti tega nisem vedel, danes je to znano, prav tako kraj mučeniške smrti blaženega Lojzeta Grozdeta v neposredni bližini. Zato imajo delno prav tisti, ki vidijo nekatere simbolne razlike med protesti na Roški in manifestacijo v Slovenski vasi 20 junija 2014. Ko je v petek nekdo v množici začel peti pesem Kranjski Janez, ki je bila 1988 ena od kulturnih spremljevalk Slovenske pomladi in procesa JBTZ, je spomin preskočil na Roško. A ko je besedilo tokrat prišlo do besede partizani, je pesem nenadoma umrla. Nastala je zadrega. Zakaj? Ko so nam množice 1988 na Roški pele Kranjski Janez, niso vedele za Hudo Jamo, Kočevski rog ter druga komunistična morišča in koncentracijska taborišča. Pesem je bila brez tega vedenja in zavedanja domoljubna, tudi danes iz nje ne vpije zgolj groba želja po krvi in maščevanju. Ko je častna straža protestnikov pred vojaškim sodiščem na Roški držalo takratno republiško slovensko zastavo z rdečo zvezdo, niso vedeli za 600 in več množičnih grobišč, ki so jih z desettisoči zverinsko pobitih napolnili partizani z rdečo zvezdo na kapah. Tistih, ki so za vse to vedeli, na protestih ni bilo. Tisti, ki so za vse to vedeli, nekateri med njimi pa so pri tem genocidu tudi osebno sodelovali, so nas takrat ukazali aretirati in predati vojaškemu sodstvu, nato pa so nas po potrditvi obsodbe ponovno poslali v zapor.
In, seveda, leta 1988 na Roški še nismo mogli vedeti, da nas bodo tri leta kasneje napadli tanki in letala in soldateska pod simbolom rdeče zvezde. Smo pa nekateri slutili in se začeli na to resno pripravljati.
Vsa domoljubna, humanistična in demokratična energija, ki se je v času Slovenske pomladi zbrala na Roški in Kongresnem trgu, se danes simbolno prepozna v slovenskih nacionalnih in državnih simbolih, ki nimajo nobene ideološke primesi. So samo naši. Od vseh nas. So tudi njihovi. Ti simboli so vihrali 20.6.2014 v Slovenski vasi ob domoljubni slovenski pesmi. Oni drugi simboli, ideološki, ki pa so samo njihovi, pa so vihrali velikokrat v Stožicah in Dražgošah. Spremljala jih je pesem revolucije, krivic, maščevanja, ali kot pravijo, uporrrrra!