Zakonci jubilanti 2011

Na nedeljo Kristusa Kralja vesoljstva (zadnja nedelja cerkvenega leta) smo obhajali zakonske jubileje, 5, 10, 15 … 50 let skupnega zakonskega življenja. Od 41 povabljenih parov se je povabilu odzvalo 11 parov, bila sta tudi zlata. Hvaležne za prehojeno pot zakonskega življenja in ob pogledu v prihodnost je zakonce s krščansko besedo navdihoval b. škof Anton Martin Slomšek. Med drugim pravi: »Kdor hoče živeti v zakonu z Bogom, se mora varovati pet sovražnikov srečnega zakona: ljubosumnosti, zakonske nezvestobe, hude jeze, lakomnosti, zapravljivosti. Če v zakonu le eden izmed petih sovražnikov prebiva, v njem ni Svetega Duha. Zakon ima pa tudi pet prijateljev, ki skrbijo za pravo zakonsko srečo. Ti so: pobožnost, zakonsko zaupanje, varčnost, sveta zakonska ljubezen, potrpežljivost. Zakonski stan je na tem svetu najstarejši in najimenitnejši; na njem cveti zaupanje v boljše čase.«

Za organizacijo srečanja zakoncev jubilantov je poskrbela zakonska skupina, ki je slavljencem pripravila tudi pogostitev.

 

Pepca in Miha Kores

V novembru sta praznovala 50 let skupnega življenja Pepca in Miha Kores iz Podlehnika, dolga leta živeča v okolici Čikaga. Njuna življenjska skupna pot je daljša, polna preizkušenj in zaokrožila je daleč od domovine ter ju na koncu spet pripeljala domov, tako kot pravi pregovor: Ptički se vedno vračajo v svoja gnezda.

Pepca je rojena 1941 v Podlehniku, Miha leta 1939 v Dežnem pri Podlehniku. Oba sta zrasla v družinah petih otrok, na majhnih kmetijah, kjer je bilo veliko ročnega, težkega dela, zemlja pa je dajala malo pridelka, zato sta že zgodaj okusila težo kmečkega haloškega življenja. Oba sta si iskala zaposlitve v bližnjem mestu Ptuju.

Poznala sta se že iz šolskih dni, srečevala sta se tudi kot otroka na Rodnem Vrhu pri sorodnikih.

Pred daljnimi 50. leti pa je iskra ljubezni preskočila na domači veselici. Miha je nato šel služit vojaščino, Pepca pa se je zaposlila. Ko je Miha odslužil vojaški rok sta sklenila zakonsko zvezo 19. novembra 1961, v župnijski cerkvi sv. Trojice v Halozah. Na matičnem uradu pa jih je poročil Božo Šlehta.

Iz tistega časa se Pepca spomni, kako težko je bilo življenje, kljub majhni kmetiji ni bilo denarja. Oče je naložil jabolka in jih peljal na Ptuj prodat, da si je lahko hči kupila  plašč za poroko.

Uredila sta si skupno stanovanje na Ptuju in pridno delala. Miha se je nato izučil še za strugarja in prejel še boljšo delovno mesto.

Leta 1963 je iz Amerike na dopust prišla Pepčina sestra Anica in ju navdušila za daljno potovanje v Ameriko. Štiri leta je trajalo, da sta si uredila vso dokumentacijo za odhod in 17. aprila 1967 odpotovala v obljubljeno deželo, Ameriko. Šele, ko sta stopila na tuja tla, ko je bila domovina daleč, sta spoznala, kako zelo pogrešata domače kraje in sorodnike ter prijatelje. Za nekaj časa sta se naselila v Čikagu, kjer je bilo največ Slovencev. Prvih pet let je bilo zelo težkih, saj sta se morala učiti tudi tujega jezika.

Vendar sta bila vajena težkega življenja, vajena sta bila odrekanja in sta se kaj hitro v tujini zaposlila in delala od zore do mraka. Spoznala sta, da to ni dežela, kjer se cedita  med in mleko. Odšla sta z namenom, da ostaneta le krajši čas in si zbereta prihranke. Toda človek obrača, Bog obrne.

Že leta 1972 sta si kupila prvo hišo in mirnejše zaživela. Imela sta srečo, ker sta prišla med domače izseljence in dobre ljudi. Zaživela sta v bližini Lemonta, delovala v župniji sv. Martina Slomška, v slovenskem verskem središču. Cerkev je bila zgrajena pred 2. sv. vojno. Vendar so imeli v cerkvi le nedeljske maše, vse drugo pa je potekalo v cerkvi v Čikagu. Nato so v Lemontu zgradili še samostan-Ameriško Brezje in vanj so se naselili frančiškani, ter tako dobili župljani svojo župnijo posvečeno škofu Antonu Martinu Slomšku.

Skoraj vsi Slovenci se zbirajo v slovenskem cerkvenem središču, tukaj je tekla domača beseda, tukaj so se srečevali, da je bilo domotožje manjše. Tudi sama sta se ustalila in postala ožja sodelavca v cerkvi: čistila sta, krasila, kosila zelenico, kuhala za duhovnike in goste, Miha je bil pobiralec denarja, Pepca je bila sodelavka v ŽPS in vedno je pozdravljala goste  ter pripravljala govore ob raznih slovesnostih ter pisala članke. Ko sta prišla v zaslužen pokoj, pa sta še več pomagala in predano sodelovala. Vsi, ki so prišli iz Slovenije: duhovniki, tudi domačin p. Benjamin Mlakar, p. Kristijan Gostečnik, škofi in drugi, so se ustavili najprej v njunem domu, šele nato so se napotili v župnišče oziroma po opravkih. Gostila sta tudi predstavnike iz Slovenske matice, glasbenike in pevce. Pri njih so se ustavili tudi tisti, ki so imeli premalo denarja za stanovanje, študij in oblačila. Vsem sta od srca rada pomagala. Še danes ju marsikdo obišče v domačem kraju v Podlehniku in se jima zahvali za izkazano pomoč.

Nista pa bila deležna svojih otrok, zato sta se odločila za posvojitev. Leta 1982 sta posvojila dvoletno punčko, ki sta jo poimenovala Lidija. Njuno življenje je dobilo še večji smisel. Sedaj imata že 2 leti starega vnuka, ki pa ga žal malo vidita, saj je hčerka z družino ostala v Ameriki.

Bolj, ko so tekla leta, bolj si je Miha želel domov in tako sta 7. aprila 2005 prišla domov. Poiskala sta si lep košček zemlje od koder se oko sprehodi po gričih, kjer sta preživela otroštvo. Vidita tudi župnijsko cerkev in  zvon ju vabi k maši.

Srečna sta doma, urejata si dom in okolico z lepim vrtom ter sadovnjakom. Miha je pred kratkih zelo zbolel, vendar je z močno voljo in vero bolezen premagal.

Bila sta srečna, ko so se zbrali v družinskem krogu in praznovali njuno zlato poroko. Bilo je lepo, saj so za presenečenje poskrbele nečakinje in soseda. Muzikanti so jima zaigrali pred hišnim pragom. Mašo so obhajali na Ptujski gori, družabno srečanje pa so imeli pri Svenšku na Selih.

Zdenka Golub

Aktualno

ŠEST LET SE JE BORILA S PORNOGRAFIJO
Dodano dne 18. Jan 2017
PRESMEC
Dodano dne 19. Mar 2016
PRIDI IN POGLEJ
Dodano dne 10. Mar 2016
PAPEŽ nas poziva, da glasujemo PROTI
Dodano dne 10. Mar 2016