Sveta Trojica

 

Na nekem predavanju z naslovom »Vsak človek ima angela« je devetletna deklica predavatelja Anselma Grüna vprašala: »Ali res verjamete, da me angel ne bo zapustil?«

Po pritrdilnem odgovoru je pomislila: »Tudi če sem poredna?« Predavatelji ji je rekel: »Da, angel je potrpežljiv s tabo.« Ona pa znova: »Tudi če sem kar naprej poredna?« Anselm ji je dejal: »Prepričan sem, da te angel ne bo nikoli zapustil. Vedno bo s tabo. Tudi če sama sebe ne moreš prenašati, on te bo prenašal.« Tedaj je deklica potolažena odšla. Zelo pomembno ji je bilo, da ji je nekdo obljubil, da je angel ne bo zapustil, da bo zdržal.

...

O sebi ne morem reči, da se rad spovedujem. Toda spoved me kljub temu spodbuja, da začenjam vedno znova, da živim bolj zavestno in pazljivo. Včasih pri spovedi odkrijem pasti v katere vedno znova zaidem. Tako mi spoved pomaga, da postanem bolj občutljiv, in izkustvo odpuščanja mi daje občutek, da se mi ni treba več ukvarjati s preteklostjo. Pokopana je. Naj počiva v miru.

...

Jezus nam je s spovedjo podaril zakrament, v katerem vemo, da smo brezpogojno ljubljeni.

...

Spoved je torej konkretna pot, da se pomirimo s seboj in med seboj, da vedno znova vadimo spreobrnitev in Boga izkusimo kot tistega, ki nas brezpogojno ljubi.

...

Brez odpuščanja, ki mi ga lahko podeli samo Bog, se zlo v moji notranjosti še naprej razrašča kot rakava tvorba in se širi na ljudi okrog mene. 

...

RES VELIK SI BOG ... skupina HILLSONG

 

ZAKRAMENT SVETE SPOVEDI

 

Bog mi podarja ta zakrament z namenom, da bi se naučil imeti sebe rad, da bi znal pogledati v svojo resničnost, odgovorno prevzeti delež svoje krivde in se nato objeti, si odpusti, se ljubiti, kakor me ljubi in mi odpušča On, ki je zame šel na križ.

1.  KAJ JE SPOVED?

Spoved je v prvi vrsti srečanje z resnico o samem sebi; je primeren kraj, kjer lahko spregovorim osvoji krivdi in občutku krivde. Vendar spoved ni samo to, ampak veliko več, saj v njej lahko izkusim odpuščanje svoje krivde.

Pri spovedi srečujemo Jezusa Kristusa, ki je grešnikom odpuščal krivdo, in srečujemo Boga Jezusa Kristusa, ki nas osvobaja krivde in občutkov krivde ter nam v zakramentu daje izkusiti svojo usmiljeno ljubezen.

O sebi ne morem reči, da se rad spovedujem. Toda spoved me kljub temu spodbuja, da začenjam vedno znova, da živim bolj zavestno in pazljivo. Včasih pri spovedi odkrijem pasti v katere vedno znova zaidem. Tako mi spoved pomaga, da postanem bolj občutljiv, in izkustvo odpuščanja mi daje občutek, da se mi ni treba več ukvarjati s preteklostjo. Pokopana je. Naj počiva v miru.

Jezus nam je s spovedjo podaril zakrament, v katerem vemo, da smo brezpogojno ljubljeni.

Spoved je torej konkretna pot, da se pomirimo s seboj in med seboj, da vedno znova vadimo spreobrnitev in Boga izkusimo kot tistega, ki nas brezpogojno ljubi.

 

2.  KAJ JE SMISEL SPOVEDI? – soočiti se z lastno resnico

V zgodovini Cerkve je duhovnik pri spovedi nastopal predvsem kot priprošnjik, ki solidarno z grešnikom nosi njegovo krivdo.

Prvotni cilj spovedi je bil, da bi grešnika zopet v celoti sprejeli v cerkveno skupnost, saj ga je greh ločil od nje.

Če so ljudje zašli v greh, ki prinaša krivdo, katere si sami seveda ne morejo odpustiti, potrebujejo izkušnjo, da jih Bog sprejema in so znova vključeni v človeško skupnost. Zaradi krivde se čutijo izključeni iz človeške skupnosti. Potrebujejo obred spovedi, da se lahko znova počutijo člani skupnosti in se lahko spravijo sami s seboj.

Sprava je seveda sestavni del vsake spovedi, saj vedno znova prihajamo pred Boga kot ljudje, ki ne morejo sprejeti sebe, ki so nezadovoljni s seboj in bi zato želeli z očmi in čuti izkusiti Božje sprejemanje.

Priznanje krivde v zakramentu svete spovedi pogosto vodi do izkušnje večje bližine in globljega medsebojnega razumevanja, zato je pogovor z drugim primeren način za soočanje z lastno krivdo.

Pogovor mi tudi pomaga, da se lažje srečujem s svojo resničnostjo, da Boga povabim v temne kotičke svoje notranjosti, ki jih ljubosumno držim samo zase; da Vsemogočnemu dovolim, naj vstopi in me odrešuje v moji resničnosti.

Skrivati se pred samim sabo, skrivati svojo resničnost pred Bogom; pomeni, da zlu v sebi dajem prostor in mu dovoljujem, da se razrašča, me duši, me vedno bolj obvladuje in določa ter vlada nad mojim življenjem.

Brez odpuščanja, ki mi ga lahko podeli samo Bog, se zlo v moji notranjosti še naprej razrašča kot rakava tvorba in se širi na ljudi okrog mene.

Še le, ko prevzamem odgovornost za svoj greh, ko si priznam in se odpovem vsem poskusom opravičevanja in pripisovanja krivde drugim in Boga povabim tja, kjer boli; sem naredil ustrezne pogoje, da kot človek notranje napredujem, da pobegnem iz zapora neprestanega samokaznovanja in samoponiževanja ter najdem pot k samemu sebi.

Smisel spovedi bi tako bil, da se soočim z lastno resnico in se z njo spravim in ne bežim pred njo ali si jo na prefinjene načine prikrivam ter se tolažim in pomilujem samega sebe.

 

3.  KAKŠNO MESTO ZAVZEMA KESANJE?

 

V preteklosti so s kesanjem pogosto pretiravali, kot da bi moral človek najprej sebe napraviti čisto slabega, se počutiti kot največji grešnik in se razvrednotiti, da bi se lahko potem z odvezo zopet vzravnal. Če sebe zaničujem, me to ne spodbuja, da bi se spremenil. Še več, ponižujem se in nimam moči, da bi zares opustil svoje nepravilno vedenje, stare grešne vzorce.

Obžalovati oz. kesati se ne pomeni, da svojo preteklost potlačim, ampak da se z njo soočim in sem pripravljen prevzeti odgovornost za to.

Potrebno se je vprašati, zakaj ponavljam te grehe? Zakaj jih potrebujem? Kakšno praznino s temi dejanji polnim pri sebi? Kakšno škodo delam sebi in drugim?

 Uvideti moram, da nisem ravnal po Božji volji, v dobro bližnjega in lastne resnice.

Vedno bolj si moram dati veljavo samemu sebi in si priznati, da me te stvari ne izpolnjujejo in me puščajo praznega. Vedeti moram, da lahko tudi z nepotešenimi željami polno živim. Dolgoročno bo moji duši le koristilo, če živim neoporečno kljub vsem občutkom, ki me hočejo včasih raztrgati.

 

Ena od nevarnosti kesanja je v tem, da ostanemo osredotočeni samo na preteklost.

 »Ne zanašaj se na svojo pravičnost in ne kesaj se zaradi tega, kar je minilo, temveč postani gospodar svojega jezika in trebuha« pravi Anton, puščavski oče.

Razlog, zakaj se nekateri neprestano ukvarjajo s svojo preteklo krivdo, pogosto leži v veri v lastno pravičnost. Če grešijo, si ne morejo odpustiti, da niso tako idealni, kot so si predstavljali. Anton nas želi uvesti v držo ponižnosti: želi nas naučiti, da nikoli nismo pravični. Vedno bomo delali napake. Pomembno je, da sedaj bdimo nad sabo in ohranimo svojo dostojanstvo in vrednost; svojo preteklost pa izročimo Bogu in nas ne bo več mučila. Boga smemo prositi za pomoč, da hodimo svojo pot tako, da nas ta pripelje k Njemu, da nas On napoti k ljubezni, svobodi in življenju.

 

4.  ODVEZA

Odveza pomeni: rešitev, osvoboditev, odpuščanje. V Jezusovem imenu duhovnik spovedancu odpusti njegovo krivdo. Zagotovi mu Božje odpuščanje.

Odpusti mu, kjer je bil kriv, kjer je prizadel sebe ali druge in kjer je živel mimo Boga.

Tako stori, da milostljiva ljubezen Boga prodre na vsa področja njegove duše, da si bo lahko odpustil tudi sam in se bo čutil brezpogojno sprejetega.

Obred odveze za spovedanca predstavlja pomoč, da lahko zares veruje v Božje odpuščanje.

Nova podoba Boga

Bog, o katerem govori Jezus, nam vedno znova omogoča začeti znova. Ne uničuje nas in se nam ne maščuje, če smo grešili, temveč nas opogumlja.

Ni Bog sodnik, neusmiljeni sodnik pogosto tiči v nas samih. Bog, ki nam ga prikazuje Jezus, nam omogoča, da si vedno znova odpustimo, da se distanciramo od svojega notranjega sodnika in zavrnemo njegovo moč.

Jezus je naklonjen predvsem grešnikom. Pri njih je namreč videl pripravljenost na spreobrnitev.

Jezus grešnikov ni obsojal in jim ni grozil s peklom, ampak jim je sporočal, da njihov neuspeh lahko postane priložnost, da se spreobrnejo in pričnejo znova, ter da lahko usmiljeno Božjo ljubezen dojamejo in izkusijo globlje kot pravičneži.

Božje zapovedi naj bi nam pomagale, da živimo v skladu s svojim dostojanstvom in lepo shajamo drug z drugim.

Jezus nas dela občutljive, da se vedno znova, v vsaki konkretni situaciji, sprašujemo po Božji volji. In Bog bi vedno rad, da živimo, da ozdravimo in postanemo popolni, da živimo v skladu s svojim bitjem. Bog nam omogoča, da v resnici postanemo ljudje.

 

5.  SPREOBRNJENJE

S pozivom k spreobrnitvi me Jezus postavlja pred vprašanje: Ali tvoje življenje vodi v življenje ali smrt, živost ali otopelost, praznino ali plodnost? Ali na tej poti najdem sebe, svoj pravi jaz, ali bežim pred seboj?

Spreobrnitev pomeni vrnitev k Bogu. S tem ko se obrnem k Bogu in se mu bližam, najdem svojo pravo bit, svoj lasten jaz. Za Jezusa spreobrnitev obstaja v veri v evangelij, v veselo oznanilo, ki ga oznanja o blagodejni in ljubeči Božji bližini.

Spreobrniti se, pomeni vaditi Jezusov pogled, da v vsem, s čimer se srečujem, prepoznavam Boga, ki mi govori po srečanju z nekim človekom, po srečni izkušnji, po nesreči, uspehu in neuspehu, po mojih mislih in besedah, ki mi jih govorijo drugi. Spreobrnitev pomeni pri vsem računati s tem, da mi je Bog blizu, da me nagovarja in v meni deluje.

 

6.  ŽIVETI IZ SPRAVE – drža ponižnosti

Ko sem se v zakramentu sprave spravil z Bogom, drugimi, s samim seboj, z lastnim telesom in v njem vzljubil samega sebe ter stopil na pot spreobrnjenja, moram sprejeti tudi držo ponižnosti.

Ponižnost pomeni vedno računati s tem, da se v meni pojavijo potrebe in strasti, za katere sem mislil, da sem jih že davno premagal. Ta ponižnost me ne bo napravila majhnega, temveč mi bo podarila notranjo sproščenost, da bom pozorno in zaupljivo stopal po svoji poti in bom v vsem, na kar bom na tej poti naletel, videl Božje znamenje, naj se spravim z vsem, kar je v meni.

 

7.  SKLEP

Dragi bratje in sestre spoved je torej kraj, na katerem smemo izkusiti, da nas Bog z milostljivo ljubeznijo nikoli ne zapušča, da Božje odpuščanje zajema vso našo krivdo, da nas Bog brezpogojno sprejema in vabi, da mu kljub naši nemoči zaupamo in sledimo ter računamo na njegovo pomoč.

 

Prispevek spisal in uredil br. Damjan Tikvič.

Veliko misli je povzeto po knjigi Anselm Grün: SPOVED - Praznik sprave