RAZLAGA JASLIC V ŽUPNIJSKI CERKVI
MESIJANSKI MIR
/sporočilo jaslic v župnijski cerkvi Sv. Trojice/
V svet nasprotij, ki je posledica greha, je pred skoraj 2000 leti posijala luč odrešenja. »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba.« (Iz 9,1) Preroki, božji možje v Stari zavezi, so nosili v sebi to Luč in oznanjali upanje svetu. Niso bili pesimisti. Izaija je napovedal: »Volk bo prebival z jagnjetom in panter bo ležal s kozličem. Teliček in levič se bosta skupaj redila, majhen deček ju bo poganjal. Krava in medvedka se bosta skupaj pasli, njuni mladiči bodo skupaj ležali in lev bo jedel slamo kakor govedo. Dojenček se bo igral nad gadjo luknjo in odstavljeni bo iztezal svojo roko v modrasjo odprtino.«(Iz 11,6−8)
Kako to, se sprašujemo, da je na svetu še vedno toliko hudega, zla, nasprotij? Ali ta mesijanski mir ni za vse čase? Kdaj ga bo svet v polnosti gledal?
Vsak vernik nosi s seboj Betlehem in »štalo«, ki je podoba neurejenega odnosa z Bogom, človekom in svetom; človekovo srce je večkrat tisti prvi svet nasprotij.
Če Bog ni v središču božičnega praznovanja in vsakdanjega življenja, če sem v ospredju bolj jaz, zagledan v blišč in imetje (popredmeteni Bog), in je resnični Bog samo rezerva ali privesek, se mesijanski mir ne more zgoditi. Prostor mesijanskega miru je najprej odrešeno človekovo srce. To je srce, ki je okusilo Božji dotik (spoved) in se je vanj naselil Odrešenik (obhajilo). »Kajti on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo.« (Ef 2,14) Odrešeno srce zna živeti sožitje v svetu nasprotij. Vendar ne kakršnokoli sožitje (...), temveč sožitje resnicoljubnosti, odkritosrčnosti, poštenja.
Božični prazniki so priložnost in povabilo, da v poslušnosti Odrešeniku Mesiji – v njem ni nasprotij – zaživimo ta mir s seboj, da bi ga lahko tudi z »nasprotnikom«. Blagoslov Novorojenega naj nas spremlja v novem letu, da bi bili nosilci mesijanskih obljub.
p. Martin Gašparič