Sveta Trojica

Resnica je kruta, vendar se moram soočati z njo in živeti naprej z bolečino

Začelo se je, ko sem pred trinajstimi leti »nenačr­tovano« (po moji takratni vednosti) zanosila. Pred tem sem dvakrat rodila. Otroka sta bila stara šest let in petnajst mesecev.

Življenju sem obrnila hrbet

Še vedno se živo spominjam besed, ko sem možu, ne da bi prej opravila testiranje, dejala: »Noseča sem.« Z možem takrat »nisva bila na mestu«, pomislila sem na umetni splav. Že sama misel me je pripeljala do najstrašnejšega dejanja v mojem življenju. Mož je odločitev »za življenje« prepustil meni. Kakšno naključje, mar res? Vedno se o vsem pogovoriva, preden sprejmeva skupno odločitev, a v tej stiski sem ostala popolnoma sama. Lahko bi se odločila prav, vendar se, žal, nisem. Obrnila sem hrbet Družini, Življenju, Bogu, Ljubezni ... Na misel mi prihaja prošnja, ko sem tistega usodnega majskega dne v joku prosila: »Bog, če res ob­stajaš, kje si zdaj, reši me ...« V sebi sem še tik pred posegom čutila, in to čutim še danes, kako močno si želim povedati medicinski sestri, da sem si premislila, in oditi domov, ob tem sem se vsa tresla in jokala... Vendar nisem zmogla spre­govoriti ... O grozljivem dejanju z možem nisva dosti govorila, bilo je težko govoriti o splavu.

Na mojo napačno odločitev so vplivale misli, kot so: ob dveh majhnih otrocih ne zmorem skrbeti še za dojenčka, zahtevna služba, strah pred tem, kaj bodo rekli v službi, ko bom spet »težila« za porodniško, skratka, obšla me je po­polna groza in strah pred naporom po rojstvu, pred tem, da fizično in psihično ne bom zmogla treh otrok ... skratka neživljenjske misli. Čeprav smo se ravno devet mesecev prej preselili v lastno hišo. Imela sem idealne pogoje za veliko družino... In tako sedaj vsak dan znova gledam resnični obraz dejanja, ki se mi je takrat zdel edina logična izbira.

Hude posledice

Dolgo časa sem dolžila ljudi okoli sebe, ki so vedeli za moje stanje, vendar mi ni nihče rekel: »Ne delaj splava,« ali mi povedal o čustvenih posledicah takšnega dejanja. Nihče mi ni povedal za bolečino, ki jo pusti umetni splav, sama se tega nisem zavedala, dokler ni bilo že prepozno. Sedaj vem, kriva sem sama. V svoji nemoči sem se potopila v depresijo, sovraštvo do sebe, ženski čuti so popolnoma zaspali v meni, ko sem spoznala, da sem uničila lastnega otroka. Od takrat naprej me spremlja obup, sindrom popolne mame (otrokom težko rečem ne), občutek krivde, razne bojazni, nezmožna sem se sprostiti, živim v večnih dvomih, v velikem strahu pred prihodnostjo, pred neznanim, bojim se sama sprejemati odločitve o kakršni koli stvari, pri svojih opravilih sem zelo počasna, misli mi uhajajo, slišano preslišim, imam telesne in čustvene rane, ki se nikoli ne bodo zacelile, zaradi čustvene blokade sem do nedavnega zavračala možev dotik, objem, najino intimnost, v srcu nosim veliko žalost in nenehno bolečino, ko prihajam v šolo po otroke, iščem generacijo nedolžnega otročička, ker vem, da bi morala še enega odpeljati domov, družinski prazniki so zame ena sama velika žalost, da o času obletnice umetnega splava in obletnice, ko naj bi se otročiček rodil, ne govorim, takrat je zelo hudo, splav mi je zlomil srce ... ja, vse to, in še mnogo več hudega je meni pustil splav. Zavedam se, da je umetni splav pustil mnogo žrtev: ubitega otroka, ranjeno žensko, ženo, mamo, sestro in prijateljico, očeta, ranjene otroke, tete, strice, stare starše, prijatelje ...