Otrok potrebuje očetov "ne"
Pediater dr. Aldo Naouri o vlogi očeta kot tistega, ki se postavi med mater in otroka.
ZA OTROKOVO RAST STA POTREBNA OBA NAČINA, MATERINSKI IN OČETOVSKI.
Francoski pediater dr. Aldo Naouri je avtor številnih del, ki govorijo o pomenu očeta v družini, razmerju med materami in hčerami, vlogi tašč, vzgoji otrok, in so zbudila precejšen odmev. V pogovoru za Famille Chretienne je poudaril pomen očeta pri razvoju otrok.
V svoji knjigi primerjate zakonca z dvojno lestvijo. Zakaj?
Zakonca sta si med seboj različna in se dopolnjujeta. Hebrejski prevod vrstice iz Prve Mojzesove knjige se glasi: »Ni dobro za človeka, da živi sam. Naredil bom pomoč proti njemu.« Zakaj beseda »proti«? Znanost nas uči, da vsako življenje temelji na načelu nasprotja, ki ga imenuje homeostaza. Življenje izvira iz krhkega ravnovesja med enakovrednimi in nasprotnimi silami. Tako sta tudi zakonca podoba dvojne lestve, ki lahko stoji zato, ker se kraka opirata drug na drugega. Dopolnjevanje zakoncev prinaša ravnovesje, ki je nujno potrebno pri vzgoji otrok.
Za otrokovo rast sta potrebna oba načina, materinski in očetovski: tenkočutna ženska vztrajnost, ki je namenjena zagotavljanju otrokovih potreb, in njej nasprotno moško posredovanje, ki uravnoteži in otroku pomaga, da se utrdi, obvladuje svoje želje in tako prestopi od nagonskega, naravnega odzivanja v kulturno, kar mu omogoča vključitev v družbeno življenje.
Zakaj se mora moški postaviti med otroka in mater?
Ženska je že po naravi pripravljena ustreči vsem otrokovim zahtevam. Kot da ne bi mogla sprejeti, da se mora ob rojstvu ločiti od njega: še naprej hoče v celoti zadovoljevati otrokove potrebe, tako kot jih je v nosečnosti. Poskuša vzpostaviti »navidezno maternico, ki se vleče v neskončno«, kot temu pravim jaz. Prizadeva si, da otroku ne bi ničesar primanjkovalo. Za tistega, ki mu ničesar ne primanjkuje, latinščina uporabi izraz »incestus« (beseda cestus prihaja iz glagola careo, ki pomeni »sem brez«).
In tukaj vmes mora poseči oče?
Odkritje, do katerega je leta 1984 prišel nemški biolog, je bilo popolnoma prezrto in ga zdravniki še danes ne poznajo. Dokazal je, da sta posteljica in popkovina izključno moškega izvora. Tvorijo ju namreč samo geni semenčice, geni ženskih kromosomov so neaktivni. Kaj je pravzaprav posteljica? Filter med materjo in zarodkom, ki uravnava njuno izmenjavanje in preprečuje, da bi drug drugega napadla. To je popolna prispodoba očetove vloge.
Oče v materi prebuja ženskost. Otroku odteguje popolno materino razpoložljivost. Tej otrokovi temeljni frustraciji se pridružujejo še druge. Razdalja, ki se vzpostavi, bo otroku predvsem pomagala ozavestiti lasten izvor in razviti samostojnost. Zakonski odnos spet zavzame prvo mesto. Zelo pomembno je, da se ženska najprej čuti žena in šele potem mati.
Kako naj se ženska otrese podobe vsemogočnosti, ki jo imajo o njej otroci, in kako naj očetu »ne odteguje« otrok?
Nosečnost vzpostavi zelo globok, nezaveden odnos med materjo in otrokom. Otroček je popolnoma odvisen od nje. Mati, ki je
zanj vir preživetja, se lahko odloči, da ga zapusti in prepusti smrti. Otrok ji to poskuša preprečiti med prvim in tretjim letom. Njegova prihodnost pa je popolnoma odvisna od njenega načina odzivanja na njegovo obnašanje. Če mati popusti in izpolni vse otrokove kaprice, bo njegov razvoj usmerila na pot nagonskega odzivanja. Postal bo pravi mali hišni tiran, uporni najstnik, ki se bo ponašal z neupoštevanjem pravil, in končno odrasel, ki nikoli ne bo upošteval predpisov.
Če pa se mati v imenu pravil in predpisov odločno upre muhastemu obnašanju - ne da bi pri tem otroku odtegovala nežnost - se bo izognila težavam. Otrok dojame, da njeni »ne« ne prihajajo iz nje same, ki je sicer nagnjena k temu, da vsemu reče »da«, temveč od očeta, od katerega pravzaprav prihajajo vsi »ne«. Tako torej mati vzpostavi odnos v znamenju homeostaze, ki je potrebna za življenjsko dinamiko. Nauči ga obvladovati in opuščati nekoristne vzgibe. Mati je še vedno mogočna, a nič več vsemogočna. Tako otroku pomaga, da se normalno izoblikuje in postane družabno bitje.
Kakšne so posledice vzgoje brez očeta?
Odnos oče-otrok obstaja samo, če ga vzpostavi mati. Družba spodbuja očetovo odsotnost in materi onemogoča, da bi očetu priznala prvo mesto. Načeloma so se včasih matere odzivale v imenu svojega moža, a zaradi tega še niso bile prikrajšane, da ne bi mogle storiti česa po svoji volji! Zaradi odvzema očetove moči je otrok prepuščen materini moči, ki je vse manj pripravljena »deliti« otroka. Utvara »sostarševstva« noče več razlikovati med vlogama staršev. V Združenih državah Amerike so v uradnih dokumentih že spremenili besedi »oče« in »mati« v »starš 1« in »starš 2«. Tako so zabrisali temeljne razlike med očetom in materjo in se odpovedali njunemu medsebojnemu dopolnjevanju. Psihoanaliza že opozarja, da je človek, ki je navezan izključno na mater, ogrožen. Torej se mora materini mogočnosti nujno nasproti postaviti moč, ki jo uteleša oče.
V knjigi pravite, da moževa tašča podpira sinovo vlogo...
Kaj se z njo zgodi, ko se sin poroči? Ko postane tašča, prestopi na drugo stran: neha zagovarjati ženske in se začne potegovati za svojega sina, poskuša ga zavarovati pred vsemogočnostjo njegove žene. Tako se moževa mati postavi na moško stran, ki postavlja meje, in nasprotuje ženski strani, ki predstavlja stran brez meja. Tašče tako postanejo pobudnice kulture.
Včasih je bila očetova avtoriteta neomajna. Danes pa se nam to zdi skoraj nesprejemljivo...
V patriarhatu so bile ženske podrejene in zaničevane. Zato ga ne podpiram: feministično gibanje ga je v sedemdesetih letih popolnoma upravičeno obsodilo. Toda, ko smo poskušali odpraviti zares nedopustne neenakosti, smo zgrešili tarčo. Namesto da bi se posvetili neenakosti, smo se usmerili v razlike in se odločili, da jih odpravimo. Ne da bi opazili, da smo pravzaprav tako uničili prvotno bogastvo človeških odnosov.
Feminizem je osvojil množice. Zakonci so izgubili veljavo, spolnost pa je postala prva vrednota. Število ločitev je skokovito naraslo, povečevalo pa se je tudi število preurejenih in eno-starševskih družin. Odslej posameznik zahteva spoštovanje vsake, tudi najmanjše želje. Vse, kar je spominjalo na zakone, je bilo zavrženo.
Feminizacija današnje družbe vodi k še večji že tako ženski oblasti in k še večjemu potrošništvu. Otroci so postali pravi kultni predmet, ki ga je treba zaščititi pred vsako frustracijo. Zaradi takšnega načina vzgoje so otroci postali odvisni od užitka, ki ne predstavlja več njihovega navdiha in cilja, temveč že kar osnovno potrebo. Mladi pa so se pustili prepričati, da lahko dobijo vse, še več, da imajo pravzaprav pravico do vsega. »Vse in to takoj« je popolnoma pregnal čakanje, ki razvija potrpežljivost, ustvarja odmik in razdaljo ter omogoči zorenje.
Kakšna drama! Zakaj bi torej mladi odlašali s spolnim užitkom, če so ravno v starosti, ko jih najbolj razganja?
Kaj se je zgodilo z očetom, ki je postavljal meje?
Prav v tem je problem! Doris Lessing, velika feministka in Nobelova nagrajenka za literaturo, je izjavila: »Dosegli smo nemalo enakosti [...] a kaj se je zgodilo z moškimi? Neumne, neizobražene in hudobne ženske lahko podcenjujejo nežne, prijazne in visoko izobražene moške, pa ne bo nihče protestiral. Očitno so sami tako pomehkuženi, da se jim ne upajo upreti. Čas je, da se postavijo na noge.«
Moški so sprejeli načelo »brez meja«. Predpisi in zakoni niso več ponotranjeni, družba je uporniška. Moralo in zakone smo zavrgli, lažemo, goljufamo ... Sodobne civilizacije verjamejo, da se je treba osvoboditi pravil, smernic in obredov, ki posameznika odločno spodbujajo, naj se podredi v dobro vseh. Če oče ne sprejme svoje naloge postavljanja meja najprej sebi in potem otrokom, nazadujemo v prevlado nagonov in pristanemo naravnost v barbarstvu.
Prepovedi (umor, kraja, prešuštvo itd.) se navezujejo na prvi zakon vrste, torej na prepoved incesta, ki vzpostavlja priznanje drugačnosti. Če se torej ta zakon zamaje, se bo vse, kar temelji na njem, porušilo kot domine. In seveda obratno, če postopoma opuščamo zakone, ki so nadgradnja osnovnemu, se bo prej ali pozneje porušil tudi prvi zakon. Kršenje zakona, ki velja že na stotine tisoč let, nikakor ne more ostati brez posledic. Vodi v propad kulturnega napredka in vrnitev v anarhično kraljevanje nagonov.
Vera nas uči, da so naši otroci najprej božji otroci. Ali nam to lahko pomaga vzpostaviti zdrav odnos?
Bog razdeli karte, igrati pa moramo sami. Lahko igramo, kakor hočemo ... Svoboda, ki nam je podarjena, spodbuja tisto dobro v človeku. In ga vodi k odgovorni vzgoji svojih otrok.
Stephanie Combe, Famille Chretienne, prevedla Lucija Rifel
