MOLI ZAME
Gledala me je odkrito in z globoko žalostjo v očeh.
Najin pogovor je zaključila z veliko prošnjo:
»Moli zame. Boš?«
»Bom, seveda bom,« sem ji zagotovila, čeprav nisem vedela, kako se bom znašla.
Obrnila se je, se zavila v šal in stekla proti avtu.
Pod njenim srcem brsti novo življenje, ona pa ga ne more sprejeti.
Boji se ga.
Nista ga načrtovala.
Bilo bi preveč, zato mora takoj v bolnišnico.
Splav.
Na sveti večer, ko bodo naše oči uprte v jaslice, bo to nerojeno dete prišlo v božje naročje.
Tri dni sem imela časa za molitev, za spremljanje, za čudež.
Nisem vedela, kaj in kako moliti.
Za kaj naj prosim?
Moj Bog, stori čudež, sem prosila, daj da ostane doma, da si premisli, da uvidi, da je otrok tudi radost, ne samo ovira. In tudi izročala sem ju: Gospod, varuj oba in odpusti ji, prosim te.
Nikoli nisem slutila, da me bo boj za nerojenega otroka tako živo zadel.
Kot da se je oklenil mojega srca, si sposodil moja usta za krik, da se mu podari to, kar je že imel – življenje.
Na žalost je bila najina nit prešibka.
Sporočilo: »Za nama je!« mi je povedalo, da si v nebesih.
Zajokala sem, a hkrati nekje na dnu srca začutila tolažbo, da si na varnem, da si ljubljen in nikoli pozabljen.
Na nedeljo Jezusovega krsta prosim zate in za vse otroke, ki jih je doletela enaka pot kot tebe.
In prosim za vaše starše, za moč odpuščanja. In za vse, ki spremljajo preizkušene.
Naj namesto ostrih besed in obsojanj vre iz src goreča molitev za ozaveščanje, odgovornost, odprtost, pogum.
To je objem tolažeče ljubezni.
Mihaela Razboršek
V spodnjem videu je ena izmed zgodb, ki jih moški doživljajo po umetnem splavu.
Pozor - v videu je nekaj sekund nazornega posnetka splava!