Sveta Trojica

"Vedno bomo čakali na svojo veliko ljubezen, težava pa je v tem, da bomo dobili le konja brez princa. Zavedati se moramo, da je odnos garanje. Odnos ni le prilagajanje, vanj je treba dati najboljšega sebe, le tako bomo lahko srečni," poudarja klinični psiholog in teolog prof. dr. Christian Gostečnik. Kot zakonski in družinski terapevt deluje v okviru Frančiškanskega družinskega instituta, ki ga tudi vodi. "Terapevti ugotavljamo, da nekateri živijo skupaj tudi po dvajset let, a se nikoli niso zares odločili drug za drugega. Še vedno živijo v svetu preteklosti in se počutijo nenehno ogrožene. To je narobe," opozarja dr. Gostečnik, "za odnos se je treba odločiti, partnerju zaupati in ga spoštovati, z njim sočustvovati, se pogovarjati, dogovarjati in sodelovati." 

Srečujemo se s krizo, ki ni le finančna, ampak vse bolj tudi kriza vrednot. Ali se to kaže tudi v partnerskih odnosih? 
Kriza je vsepovsod in nemara najhujša je prav kriza vrednot. Seveda to ne pomeni, da nimamo vrednot, pač pa, da jih zanemarjamo. Začeli smo se ukvarjati z drugimi, predvsem gmotnimi stvarmi, pozabili pa na tisto, kar zares šteje. Na drugi strani – in protislovno – pa kriza lahko prinese tudi veliko novega, optimističnega in pozitivnega. Sili nas namreč v prevrednotenje vrednot. Tudi v odnosih. Moški si danes želijo žensko, ki jih bo razumela, potrdila in z njimi sodelovala; ženske si želijo nekoga, ki bo z njimi sočustvoval, ki bo čutil njihovo telo, razmišljanje in čutenje. Ljudje niso več, tako kot nekoč, skupaj zaradi preživetja, drug drugega ne potrebujemo več zaradi socialne varnosti. Odnosi so se prestrukturirali, drug od drugega pričakujemo veliko več. 

Je torej tradicionalna osnovna oblika družine v krizi?
Če govoriva o družini, ki je temeljila predvsem na zagotavljanju socialne varnosti, je ta oblika družine zagotovo v krizi, sama ideja o družini pa ni v krizi in tudi nikoli ne bo. Družina, bližina, sodelovanje, pripadnost … vse to so vrednote, po katerih hrepenimo. Res pa je, da so partnerski odnosi vedno v krizi, saj gre za odločitve dveh posameznikov, ki skupaj ustvarjata odnos. Danes ne velja več miselnost, ki je bila nekaj časa zelo priljubljena, po kateri ti uresničuješ mene in jaz uresničujem tebe, pač pa je posameznik tisti, ki se odloča in poskuša kar najbolje graditi odnos. 

Tudi iskanje partnerja je zdaj dolgotrajnejše kot včasih. Marsikdo čaka princa na belem konju. Ali sploh obstajajo?
Vedno bomo čakali na svojo veliko ljubezen, težava pa je v tem, da bomo dobili le konja brez princa. Zavedati se moramo, da je odnos garanje. Odnos ni le prilagajanje, vanj je treba dati najboljšega sebe, le tako bomo lahko srečni. Ali če izhajamo iz starševske pozicije: oče je lahko srečen le, če ga sin spoštuje, zato bo naredil vse, da ga bo sin občudoval in spoštoval. 

Zaradi hitrih in nenehnih sprememb ter negotovosti, ki spremljajo današnji čas, v ljudeh narašča potreba po varnosti in stalnosti, kljub temu pa se vse pozneje odločajo za resne zveze. Kako si to razlagate?
Ljudi je strah. Strah jih je pripadnosti, bližine in morebitnega razočaranja. Zakaj bi se nekomu popolnoma odprli in bili potem prevarani, zapuščeni, zavrženi? Zakaj bi sploh tvegali? Bojimo se čustvene navezanosti, hitro se počutimo ogrožene. Sploh Slovenci, ki smo že kot narod zelo razcepljeni. Vse je belo in črno, vmes ni ničesar. Najbrž je to posledica vseh naših zgodovinskih travm, ki jih nismo nikoli resnično reševali.

Po vašem mnenju torej na odnose vpliva tudi kolektivna obremenjenost naroda? 
Hude travme in krize se vedno kažejo tudi v medosebnih odnosih. Težke travme se selijo v pet naslednjih generacij. Mi smo zdaj četrta generacija in obremenjenost z dogodki iz polpretekle zgodovine je še vedno prisotna, še vedno nas deli. Tudi zaradi tega se bojimo navezanosti, ki bi nas lahko prizadela.

Za Slovence tudi velja, da neradi odkrito govorimo o svojih čustvih. V kolikšni meri se to pozna v partnerskih odnosih? 
Slovenci smo res zelo zaprti in v šali večkrat rečem, da bi lahko besedo ljubezen napisali na dno strani, med arhaične besede, saj jo tako malo uporabljamo. Besede "rad te imam, lepa si, ljubim te" se nam zdijo preveč osladne, in vendar si tega vsi tako grozno želimo. Ko izrazimo ta čutenja, takoj postanemo ranljivi, zato raje uporabljamo tuje izraze, kot je "I love you".

Če te besede izrečemo v tujem jeziku, se nam zdi, da smo vzpostavili varno razdaljo …
Res je, tudi zato angleški "I love you" pogosteje uporabljamo kot slovenski "ljubim te". Ko sem študiral v Ameriki in sem izražal svoja čutenja, me je postalo kar strah, ko sem se zalotil in besede prevedel v slovenščino. 

V Sloveniji je zunajzakonskih parov več kot poročenih. Zakaj, menite, je tako malo zanimanja za poroke?
Slovenci smo po številu zunajzakonskih zvez svojevrsten fenomen, drugod po svetu tega ni toliko. Očitno ima pri nas strah pred bližino in intimo velike razsežnosti, lahko bi celo rekel, da je postal katastrofalen. Ljudje se preprosto ne pogovarjajo, bojijo se odpreti drug drugemu, na drugi strani pa še vedno sanjajo o princih in princesah. V naravi človeških odnosov je, da si želiš človeka, na katerega lahko vedno računaš, da se o tem odločiš in si rečeš, da to lahko zdržiš. V naši naravi je tudi želja po gotovosti, vendar nas je strah in se raje odločimo za negotovost. Vsakdo želi vedeti, ali boš zvečer še tam, ali se boš vrnil tak, kot si prišel, ali bo v tvojem srcu kdo drug … Iz tega ustvarjamo različne konstrukte, govorimo si, da tisti papir ne pomeni nič, in podobno. Vse to so obrambni mehanizmi, globoko v srcu pa si želimo, da bi bil človek, ki smo si ga izbrali, vedno z nami, da bi bili prvi v njegovem srcu.

Toda – noben papir ali uradna zaveza ne more dati takšnih zagotovil oziroma jamstev. 
Papir res ne zagotavlja ničesar, v naravi odnosov pa je, da si želimo gotovosti in zaveza to daje. Pripravljen si podpisati izjavo, da boš ljubezen vračal; podobne zaveze najdemo v vsaki banki in v vsakem pravnem redu. Ko sto petdeset do dvesto ljudi, ki hodijo vsake štirinajst dni k nam na priprave na poroko, vprašam, zakaj bi se radi poročili, mi odgovorijo, da se ne bi šli "kar tako". Ko pa jih postane strah, pravijo, da je bolje to kot nič. 

Najpomembneje je najbrž, da se dva razumeta, spoštujeta in da sta v zvezi oba zadovoljna. Tak odnos pa je, kot ste dejali prej, treba graditi. Kako? 
Najprej se je treba za odnos odločiti. Terapevti ugotavljamo, da nekateri živijo skupaj tudi po dvajset let, a se nikoli niso zares odločili drug za drugega. Še vedno živijo v svetu preteklosti in se počutijo nenehno ogrožene. Nekatere je strah in imajo denar vsak na svojem računu, kar v osnovi tudi pomeni, da niso nikoli zares zaživeli skupaj. Drugi predpogoj za dober odnos je zvestoba, kar pomeni, da partnerju lahko zaupaš. Pomembno je tudi sočutje, da partnerja začutiš in ob njem osebnostno rasteš. Če denimo moški začuti žensko v vsej njeni globini in bolečini, bo zrasel kot moški. To so temelji, brez katerih v dobrem odnosu ne gre. 

Načeloma naj bi nas partnerski odnos osrečeval, v njem naj bi se počutili varno in prijetno, vendar pogosto ni tako – prav partnerski odnos nas najbolj prizadene. Zakaj? 
Nihče te ne more prizadeti tako kot tisti, ki ga ljubiš. Temu človeku se odpreš in pred njim si krhek.

Katere so najpogostejše težave v partnerskih odnosih? Kaj je najpogostejši vzrok za odtujitev?
Navadno se začne s povsem osnovnimi osebnimi konflikti in stiskami, nezvestoba, varanje in podobno so le posledice. Kdor vara, namreč vara zaradi sebe in ne zaradi partnerja. Veliko je primerov, ko mož postane nezvest po tem, kot je žena rodila drugega ali tretjega otroka in postala v prvi vrsti mati. Mož je v stiski, ker ni postal popolnoma oče in ker je kot mož postavljen na stran. Zaradi te notranje nepotešenosti si najde nekoga, saj misli, da bo s seksualnostjo rešil svoje težave, vendar se s tem le še bolj zaplete. Tu so še primeri, ko ženska, ki takrat, ko otroci odidejo zdoma, v zakonu ne vidi več smisla in se sprašuje, čemu bi sploh še vztrajala. To so hude notranje stiske, prave more, telo je mrtvo, potem pa ob drugem človeku spet zaživi, ljubi, spet se ji povrne življenjska vitalnost in se počuti živo. S tem se ljudje strahovito zapletejo, namesto da bi partnerja vprašali, kje pravzaprav sta. Vsaka faza našega življenja in doživljanja zahteva novo strukturiranje, saj se svet spreminja iz dneva v dan in mi skupaj z njim, tako da niti ne opazimo, kako lahko naenkrat zdrsimo iz odnosa, ker smo tako zaposleni. Če ni nenehnega pogovora, če ni skupnih točk, če ni sodelovanja, ki je tudi bistven del odnosa, greš hitro narazen. 

V vsakem odnosu so dobri in slabi dnevi, pozitivna in negativna čustva. Kdaj je slabega preveč?
Ni splošne uravnilovke, na osnovi katere bi lahko rekli, kaj je dobro in kaj slabo. Ljudje doživljajo vse mogoče, človeka pa najbolj osrečuje to, da se je sposoben odločiti, da bo imel lep dan, da bo prijazen človek … Največja nesreča je, če se odločimo, da bomo živeli, kot pač bo. 

Kdaj je odnos v resni krizi?
Odnos je v resni krizi takrat, ko postane pomembnejše vse drugo. Takrat se je treba ustaviti in pogledati, kje smo. To lahko naredi en ali drugi zakonec, lahko pa tudi oba skupaj, brez obtožb in brez izjav o razhajanju.

Kaj in koliko lahko naredimo sami, da bi rešili tak odnos? Kdaj je čas, da se obrnemo po strokovno pomoč?
Prepričan sem, da bi morala zakonska oziroma družinska terapija, ki ji mi pravimo relacijska terapija, temelji pa na odnosu in sočutju, postati sestavni del življenja. Vsak drugi petek se srečujem s skupino zakoncev v krizi, ki jih učim predvsem osnovnih komunikacijskih veščin. Osveščanje in ozaveščanje o tem, kje si, kdo si in kaj hočeš, je ključno v vsakem človeškem življenju. Zdaj smo razpeti med vse mogoče, od zasvojenosti z računalniki naprej. Partnerja prideta domov, kjer vsak živi v svojem prostoru ali pa ure in ure preždi za računalnikom. Namesto tega bi lahko šla skupaj na sprehod in se pogovarjala o različnih stvareh. Pogovarjanje, še posebno govorjenje o sebi, je izredno pomembno, saj vodi k čustvenem sodelovanju. Ljudi spodbujam, naj pridejo čimprej k terapevtu, tudi če niso v krizi. Različni seminarji so namreč lahko pomembna spodbuda, nekakšen stalni nadzor dogajanja v odnosu.

Vsake zveze najverjetneje ni mogoče rešiti? 
Po naših statistikah lahko rešimo približno 70 odstotkov parov, čisto vseh pa seveda ne. Nekateri pridejo k nam že odločeni, da se bodo ločili, vse so že načrtovali, le še partnerja želijo oddati v naročje terapevtom. V drugih je že vse umrlo, tretji imajo toliko nerazčiščenih stvari in neodpustljivih zamer, da s tem preprosto ne morejo več živeti. 

Kako pomagate parom v krizi?
Na delavnicah jim skušamo dati toliko pozitivnih doživetij, da bi ta prevladala. Seveda obstajajo tudi ljudje, ki brez zamer preprosto ne morejo živeti in ne bodo nikoli šli čeznje, saj bi se potem morali spoprijeti s sedanjostjo, toda večina parov je dovzetna za pomoč. Že na začetku jim povem, da se bomo srečevali tri mesece, kar pomeni dvanajst srečanj, in videli, kaj je mogoče v tem času narediti. Večina je odločenih, da želijo nekaj narediti in spremeniti odnos na bolje, vendar so tudi ljudje, ki pričakujejo čarobno formulo. Te pa žal ni. Terapevti ne moremo delati namesto njih, lahko pa jim svetujemo, kaj in kako naj delajo. Vsi imamo v svoji nevrobiološki zgradbi model za reševanje problemov, vprašanje pa je, ali to zmoremo. Če naj zmoremo, moramo najprej ozavestiti stiske in bolečine, s katerimi se kot posamezniki srečujemo, in jih predelati. Šele na tako "očiščeni" osnovi lahko znova gradimo odnos. 

Vir: VIVA

Foto: Diana Anđelić