Kako teologija telesa spreminja najin pogled
Žene ne vzamem, da si zadovoljim svoje potrebe, ampak se podariva drug drugemu.
Med tistimi, ki so v teologiji telesa Janeza Pavla II. našla navdih za svoje življenje, sta tudi Polonca in Tomaž Sokol, ki sta odgovorila na nekaj naših vprašanj. Poročena sta slaba štiri leta.
Kako sta prišla v stik s teologijo telesa?
Polonca: S teologijo telesa sem se srečala ob knjigi Teologija telesa za začetnike. Odkrivanje pomena spolnosti skozi oči vere me je zelo navduševalo. Presenetilo me je dejstvo, da je vse te stvari
papež Janez Pavel II. zapisal že v tistih letih, ko sem se sama rodila, pa o tem dotlej nisem slišala.
V podzavesti mi je odzvanjal puritanski pogled na spolnost, napačno razlaganje Pavlovega pisma Korinčanom, poveličevanje duha nasproti telesu, zato nikakor nisem bila mirna. Ne v odnosu do sporočila, ki so ga prinašali zakonci, ne v predzakonski spolnosti, še manj pa v sporočilu, ki ga daje družba.
Knjiga mi je le začela odstirati pravi pogled na telo in spolnost, vendar pa je precej težka. Da si je sporočilo Teologije telesa našlo pot do srca, je bilo potrebno več – še več branja, več pogovorov s Tomažem ...
Ker sem si zelo želela sodelovati v študijski skupini teologija telesa, ki jo izvajajo na Zavodu iskreni.net, mi je za rojstni dan izpolnil željo in
se mi pridružil. Čeprav so me vsebine zelo nagovarjale, težko rečem, da se mi je svet postavil na
glavo. Zdi se mi, da teologija telesa začne delovati šele, ko jo poskušaš uresničevati v vsakdanjem
življenju.
Tomaž: Polonca mi je nova sponzanja razlagala
z velikim navdušenjem, kar je v meni zbudilo zanimanje. Čeprav se mi je zdelo odveč hoditi še
na študijsko skupino, sem ustregel njeni želji, pa
je bila to res dobra odločitev!
Kaj vaju v teologiji telesa še posebej nagovarja?
Tomaž: Teologija telesa se izkaže, ko želiš razumeti, v čem je čar celibata, zakaj spolnost pred poroko ni ista kot po poroki (in to iz izkušnje lahko potrdiva; če pa bi poznala njeno sporočilo že prej, bi najbrž lahko potrdila samo iz teorije ☺), zakaj so oglaševalske kampanje take, kot so; razumeš problem kontracepcije, splava,
umetne oploditve. Še več ... naenkrat ugotoviš,
da je naša vera strašno mesena, da moramo Jezusa dobesedno zaužiti, da ga lahko zares začutimo. Veliko močneje me zdaj nagovori stavek:
»To je moje telo, ki se daje za vas!«
Polonca: V cerkvi se pogosto poudarja, kako nujno je skrbeti za duha, ne samo za telo. Pa se kaj rado zgodi obratno. Če je moje telo božji tempelj, bom pa že poskrbela, da bom zaužila zdravo hrano, da ga bom po več urah sedenja v službi razmigala, ga okrepila, ga tudi porazva-jala s kakšnimi toplicami, savno in ga morda na novo (dostojno) oblekla.
Zelo zanimivo mi je, da Slovenci pri maši rečemo »... ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša ...« - Kaj pa telo? Ko sem bila v Rimu na simpoziju o teologiji telesa, sem opazila, da v vseh drugih jezikih izrečejo »... in ozdravljen bom!« Torej me Jezus pri vsaki maši lahko tudi telesno ozdravlja, ne le duševno ... Ali ni to dobra novica?!
V čem vaju je potrdila ali opogumila za kakšno odločitev?
Polonca: Lahko rečem, da sva zdaj še trdnejša v odločitvi, ki sva jo sicer nekako spontano sprejela že precej prej. Imava hčerko Julijo, vendar pa si že več let želiva, da bi se naša družina povečala. Umetna oploditev za naju ni bila opcija (čeprav naj poudarim, da razumem stisko parov in jih resnično ne želim soditi, če se odločijo drugače). V začetku je bila to bolj odločitev na podlagi morale (zavrženi zarodki) in zdravja (škodljive hormonske terapije). Zdaj pa predvsem z vidika sprejemanja božje volje in božjega načrta za moje telo. Je lahko božji načrt za mene kot osebo (z dušo in telesom), da ločim spočetje od spolne podaritve? Mislim, da ne.
Ne pravim, da ne iščeva drugačnih poti. Obiskujeva npr. tečaj Fertilitycare (metoda naravnega načrtovanja družine, ki jo je zasnoval ameriški zdravnik, ki ga je nagovorila prav papeževa Teologija telesa in v celoti spoštuje dostojanstvo para in zakonske zveze).
Tomaž: Ja, zdaj so nama ta vprašanja precej logična, v preteklosti pa obstajajo stvari, ki bi jih želel spremeniti. Če bi si lahko poslal eno samo sporočilo v preteklost, bi si sporočil, naj si nikoli ne pogledam prvega pornografskega filma. Pornografija tako zelo iznakazi spolnost, da pozneje v odnos vstopiš s popolnoma napačnimi predstavami. Prepričan sem, da par, ki ima prvi spolni odnos ne da bi se prej srečal s pornografijo, naredi »stvari« precej bolj prav.
Sam sem prvi pornografski film videl pri devetih letih. Bil sem otrok! Danes se mi zdi to čista zloraba.
Polonca: V luči teologije telesa se mi tudi odpira vprašanje obveznega cepljenja. Je res lahko v božjem načrtu, da morajo biti cepljeni vsi otroci?
Ali se je prek teologije telesa spremenil vajin pogled na spolnost?
Tomaž: Ne tako radikalno. Mnenje o splavu, varanju in kontracepciji sem imel že prej jasno izdelano, zato sem v teologiji telesa dobil le pojasnilo in potrditev. Vendar pa zdaj razumem, kako preusmeriti poželenje, ga odložiti Jezusu in v ženskah, četudi pomanjkljivo oblečenih, videti »le« lepoto stvarstva. Masturbiranje se mi zdaj zdi reševanje osamljenosti, v odnosu do žene pa varanje (v mislih in dejanjih). Ker šele zdaj dojemam širino in globino zakramenta sv. zakona, razumem tudi, zakaj spolnost pred poroko ni enaka kot v zakonu.
Polonca: Res je zanimivo, kako se teoretično potrdijo nekatere stvari, ki jih tako ali tako čutimo. Recimo, zakaj lahko neki pogled vzbudi sram, drugi pa željo po podaritvi. Pa recimo, da pogojevanje spolnosti (»se ti dam, če mi daš/narediš/kupiš/se opravičiš«) ni primeren način reševanja zakonskih težav.
Predvsem bi poudarila, da se ni spremenil le pogled na spolnost. Spremenila se je spolnost, ki jo neopisljivo močneje doživljam in živim. Kako zelo drugačen je spolni odnos iz želje po tem, da se v celoti podarim možu, kot iz želje po tem, da bo v hiši mir, ali iz želje po otroku, ker je ravno čas ovulacije, ali nenazadnje iz poželenja.
V luči te izkušnje postanejo vsa natolcevanja iz medijev o spolnih igračkah, erotičnem spodnjem perilu in monotonosti v postelji tako plehka, da kar boli. Kako bi lahko postala združitev moškega in ženske v eno telo, v kateri se božja navzočnost dobesedno občuti, dolgočasna?!
Tomaž: Predvsem žensko telo smo oskrunili do skrajnih meja in iz njega naredili sredstvo za pospeševanje prodaje. Kar se prodaja, to tudi kupujemo, in če prenesem to v spolnost, je postala popredmetena ženska sredstvo za zadovoljevanje moških potreb in obratno, ni pa duhovne razsežnosti. Žene ne vzamem, da si zadovoljim svoje potrebe, ampak se podariva drug drugemu. Zato pa mora vedeti, da je ljubljena v celoti. Tako se odnos med nama in najin spolni odnos stalno prepletata in dopolnjujeta.
Zapisala Polonca in Tomaž Sokol
Vir: Božje okolje, str. 29 - 30
VEČ O TEOLOGIJI TELESA NA: