Blagoslov velikonočnih jedil
Velikonočna jedila blagoslavljamo na veliko soboto v povezanosti s češčenjem pri Božjem grobu ali pri samostojnem bogoslužnem opravilu (npr. v kapelah, pri križih, …).
Velikonočna jedila v domu in družini ustvarjajo »Božje okolje« in so podoba velikonočne večerje, ki jo je Jezus obhajal s svojimi učenci, ter mašne daritve – velikonočne gostije, na katero smo vsi povabljeni.
Blagoslov se začne z besednim bogoslužjem, ki mu sledi nagovor in prošnje za vse potrebe. Sledi blagoslov velikonočnih jedi, ki niso samo jed, ampak tudi znamenja z globoko simboliko:
Kruh je znamenje Božje dobrote in človekovega dela. Kot znamenje življenja nas spominja na Kristusove besede o zrnu, ki mora v zemlji umreti, da lahko obrodi sad (prim. Jn 12,24).
To zrno je Kristus, ki je moral skozi trpljenje in smrt. Jezus je v puščavi kruh tudi čudežno pomnožil. V molitvi duhovnik prosi, da bi verniki kruh uživali s hvaležnostjo ter ga v sv. obhajilu spoštljivo prejemali.
Meso (šunka) je podoba Jezusa Kristusa, ki je pravo velikonočno Jagnje, ki je bilo darovano za naše grehe. Spominja nas tudi na velikonočno jagnje, ki so ga Izraelci uživali v spomin na rešitev iz egiptovske sužnosti.
K blagoslovu prinesemo pet rdečih pirhov, ki simbolizirajo pet Jezusovih ran oz. kaplje krvi, so pa tudi podoba groba in simbol vstajenja. V jajcu se namreč skriva življenje, ki ob določenih pogojih zdrobi lupino in prikljuje na dan. Lupina je podoba skal, ki so zapirale Kristusov grob, a jih je Kristus ob vstajenju razprl.
Korenine hrena nas spominjajo na tri žeblje, s katerimi je bilo Jezusovo telo pribito na križ. Ko okušamo njegovo ostrino, se spomnimo, da je Kristusovo trpljenje cena našega odrešenja. Grenkoba nas spominja na Kristusovo žejo na križu, ki je bila predvsem žeja po človeški in Božji bližini.
Duhovnik ob koncu molitev pokropi jedila z blagoslovljeno vodo.
