Cerkev Sv. Duha - Rodni Vrh
Zgodovina cerkve Sv. Duha
Prvotno je bila podružnica Sv. Vida pri Ptuja, od leta 1770 podružnica župnije v Podlehniku, potem 40 let samostojna župnija, danes pa podružnica župnije Sv. Trojice. Leto njenega nastanka ni znano, leta 1668 pa se že omenja kot podružnica Sv. Vida, vendar je še starejša, o čemer priča dokument iz leta 1652, v katerem tamkajšnji cerkveni ključar prosi deželno vlado v Gradcu za podporo pri nabavi novega zvona proti hudemu vremenu.
Zunanjščina in notranjščina preproste, 13 m dolge cerkvice, priča o njenem gotskem poreklu in s tem o njeni veliki starosti. Verjetno je bila proti zahodu v poznejšem času podaljšana.Glavni oltar je iz časa baroka.Na binkoštno nedeljo (petdeset dni po veliki noči) je v tej cerkvici veliko žegnanje na katerega pridejo ljudje iz širšega okoliša. Domačini po sv. maši po navadi pripravijo srečelov in skupno praznovanje ob dobri kapljici, domačem kruhu, haloški bunki … prepevanju veselih pesmi, se zavleče pozno v popoldan.
O zavetniku
Zavetnik cerkve je Sv. Duh.
Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati. V Jeruzalemu so tedaj prebivali Judje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom. Ko se je razširil glas o tem, se je zbrala množica ljudi, ki so bili vsi iz sebe, ker jih je vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku.
Strmeli so, se čudili in govorili: »Glejte, ali niso vsi ti, ki govorijo, Galilejci? Kako, da jih slišimo vsak v svojem materinem jeziku? Parti, Medijci in Elámci in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, Judje in spreobrnjenci, Krečáni in Arabci - vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela!«Vsi so bili osupli in si tega niso znali razložiti. Drug drugega so spraševali: »Kaj naj to pomeni?« Nekateri pa so se norčevali in govorili: »Sladkega vina so se napili (Apd 2, 1-13).«
Tega Svetega Duha nam je Gospod obljubil, da nas bo delal všečne Bogu. Kajti kakor suha moka brez vode ne more postati sama po sebi testo ali kruh, tako tudi mi ne bi mogli postati eno v Jezusu Kristusu brez »vode«, ki prihaja z neba. In kakor suha zemlja, če ne dobiva vode, ni rodovitna, tako tudi mi, ki smo bili suh les, ne bi bili nikoli rodili sadov življenja brez dežja, ki nam je bil sam po sebi dan od zgoraj.Naša telesa so prejela enotnost po umitju v krstni vodi, ki jih očisti za neminljivost, naše duše pa po Svetem Duhu.Duh božji je prišel na Gospoda, Duh modrosti in razumnosti, Duh sveta in moči, Duh vednosti in pobožnosti ter Duh strahu božjega. Prav tega je Gospod izročil Cerkvi, ko je poslal Tolažnika z neba vsej zemlji, kamor je po Gospodovi besedi kakor blisk treščil zlodej. Zato nujno potrebujemo božje moči, da ne ostanemo nerodovitni in da nas ne vržejo v ogenj. Kjer imamo tožnika, tam naj imamo tudi Tolažnika. Kajti Gospod je zaupal Svetemu Duhu svojega človeka. Potem ko je ta padel med razbojnike, pa se ga je usmilil, mu obvezal rane ter dal dva denarja s kraljevo podobo, da bi nam Sveti Duh vtisnil podobo in napis Očeta in Sina in da bi mi pomnožili zaupani nam denar ter ga z obilnimi obrestmi vrnili Gospodu.