Sveta Trojica

Zgodovina cerkve

Je najmlajša cerkev v sedanji trojiški župniji. Graditi so jo začeli 22. avgusta 1742 v Stanošini, in sicer ptujski minoriti pod vodstvom gvardijana ptujskega samostana p. Ludvika Reffingerja. Listina v latinskem jeziku govori o nastanku postavitve te cerkve: omenjeni gvardijan je že nekaj časa premišljeval o postavitvi kapele – cerkvice. Tri noči je zapovrstjo mu je v snu bilo jasno nakazano, kje naj stoji ta cerkev. V snu je bil opomnjen naj ne odlaša. Zato si je ogledal prostor, na katerega je bil opomnjen v snu. In tako se je 22. avgusta 1742 začela gradnja cerkve, ki so jo 2. oktobra 1743 že dokončali in jo blagoslovili. Pozneje, ob redni vizitaciji, leta 1772, jo je posvetil goriški pomožni škof Rudolf Jožef grof Elding, o čemer še danes priča spominska plošča za glavnim oltarjem.
Cerkev je dolga 22 m in je baročno obokana.Nad glavnim oltarjem se dviga lepa slika Matere sedem žalosti. Nad vsem pa se na steni dviga velik križ s kipom Križanega, ki ga objokujeta dva angela.
 

O zavetniku

Zavetnik podružnične cerkve jeŽalostna Mati Božja, ki goduje 15. septembra.

Posamezni kraji in nekateri redovi so praznik v čast Žalostni Materi božji obhajali že v 15. stoletju. Papež Benedikt XIII. ga je leta 1727 postavil na cvetni petek (petek pred cvetno nedeljo). Papež Pij X. pa je določil, naj bo god Žalostne Matere božje 15. septembra, osem dni po prazniku njenega rojstva. Do leta 1960 sta bila dva praznika Žalostne Matere božje, od tedaj pa obhajamo samo enega in sicer na 15. september.

V srednjem veku so začeli upodabljati žalostno Mater božjo s sedmimi meči v srcu, ki označujejo njenih sedmero žalosti. Prva žalost, ki jo je bridko občutilo Marijino srce, je bila Simeonova prerokba. Druga žalost je zadela Marijo, ko je morala bežati v Egipt pred morilskim Herodom. Tretja žalost je ranila srce božje Matere, ko je dvanajstletni Jezus ostal v templju v Jeruzalemu. Četrti meč je prebodel njeno srce, ko je srečala Sina obloženega s križem. Peta žalost je presunila srce Matere, ko so dvignili Jezusa, na križ pribitega. Šesto je bridko občutila takrat, ko so mrtvega Jezusa sneli s križa in ji ga položili v naročje. Sedmi meč žalosti je prebodel Marijino srce, ko so Jezusa položili v grob.
Sledovi pobožnosti do Žalostne Matere božje se na Zahodu pojavijo v 9. stoletju, močneje pa zaživi v naslednjih stoletjih. Zlasti je to pobožnost širil red servitov ali Marijinih služabnikov. Vsebino in pomen tega češčenja izčrpno izpoveduje znana pesem Mati žalostna je stala. Pesem izraža iskreno prošnjo, da bi Marijina žalost ob strašnem trpljenju njenega Sina ganilo srca grešnikov. »Sveta Mati, to te prosim: rane Kristusa naj nosim, vtisni v moje jih srce.«