Nastanek cerkve
Cerkev so sezidali ptujski dominikanci, ki so že od leta 1230 imeli na Ptuju svoj samostan. 18. junija 1654 je opat dominikanskega reda iz Ptuja p. Karol Moscon de Gandino blagoslovil temeljni kamen za novo, 36 m dolgo in 10 m široko cerkev v čast Sv. Trojici. Ko pa so v začetku leta 1786 dominikanci po 556 letnem bivanju morali zapustiti Ptuj – Jožef II. jih je namreč razpustil – je cerkev sv. Trojice v Halozah s posestvom vred pripadla verskemu skladu oziroma verskemu skladnemu zemljiškemu gospostvu Turnišče. Ko je Turnišče kupil Grof Adolf Schönburg, je 4. novembra 1826 cerkev brezplačno prepustil ptujskim minoritom v dušnopastirske namene. Še istega dne so minoriti odkupili hišo, v kateri je danes samostan. Že naslednje leto, 1 novembra 1827 so sedež župnije prenesli iz Podlehnika k Sv. Trojici.
Cerkev po svojih dimenzijah daleč presega podeželske cerkve in z visokim pročeljem naredi na obiskovalca veličasten vtis.
Župnija zajema naslednje kraje:
Gorca, Dežno, Stanošina, Sedlašek, Podlehnik, Zakl, Kozminci, Jablovec, Ložina, Gruškovje, Strajna, Rodni Vrh, Dolena.
Zgodovina
Ozemlje današnje župnije Sv. Trojice v Halozah je najprej spadalo v pražupnijo Hoče, ki se v zgodovini prvič omenja leta 1146.
Hočka pražupnija je bila ena izmed največjih župnij oglejskega patriarhata. V sredini 15. stoletja je pri sv. Vidu na Vidmu že obstajal samostojni vikariat za jugovzhodni del hočke nadžupnije. Tako je leta 1545 Sv. Vid imel štiri podružnice, med katerimi je bila tudi cerkev Device Marije Vnebovzete v Podlehniku, ki je najstarejša na področju sedanje župnije Sv. Trojice.
V cerkvenem in verskem oziru je za ta del Haloz največjega pomena odločitev Bernarda Ptujskega (1399), da podari ptujskim minoritom in dominikancem svoja ozemlja, ker tako po letu 1438 prideta v ta del Haloz oba omenjena redova, ki pozidata tu prve cerkve v Podlehniku in pri Sv. Duhu v Halozah.
Danes se na ozemlju župnije Sv. Trojice v Halozah nahajajo naslednje štiri cerkve:
- župnijska cerkev Sv. Trojice na Gorci
- podružna cerkev Device Marije Vnebovzete v Podlehniku
- podružna cerkev Sv. Duha na Rodnem Vrhu
- podružna cerkev Žalostne Matere Božje v Stanošini
Župnija zajema naslednje kraje:
Gorca, Dežno, Stanošina, Sedlašek, Podlehnik, Zakl, Kozminci, Jablovec, Ložina, Gruškovje, Strajna, Rodni Vrh, Dolena. Število
Opis cerkve, oltarjev, orgel, …
Ob vstopu cerkev zasije s svojim veličastnim baročnim oltarjem, ki ga je cerkev dobila leta 1671. V sredini baročnega oltarja se nahaja slika Sv. Trojice, ki je od vseh strani okrašena z glavami angelov. V glavnem oltarju sta predstavljena po dva svetnika iz dominikanskega in iz minoritskega reda: Sv. Dominik in sv. Frančišek Asiški ter manjša kipa sv. Antona Padovanskega in sv. Vincenca Fererja. Naj omenim še dva svetnika, ki se nahajata v tretji oltarni etaži, in sicer zato, ker gre za dva zavetnika proti kužnim boleznim: sv. Boštjana in sv. Roka, saj je prav Haloze kuga večkrat navdajala s smrtno grozo.
Cerkev se ponaša s štirimi stranskimi oltarji in poslikanim stropom v prezbiteriju in cerkveni ladji. Stranski oltarji: sv. Ana z možem Joahimom in sv. nazareško Družino, Rožnovenska kraljica s sv. Dominikom in sv. Katarino Siensko; sv. Florijan; sv. nazareška Družina (novejša).
Druge znamenitosti: Skrivnosti rožnega venca (medaljoni), poslikava na stropu (1900), križev pot (pleterski).
Zavetnik
Verujemo v eno, sveto in popolno Trojico, ki jo kot Boga spoznavamo v Očetu in Sinu in Svetem Duhu. V sebi nima ničesar, kar bi ne bilo njeno, in nobena stvar ji ni od zunaj dodana; tudi ni sestavljena iz Stvarnika in stvari, pač pa ima v sebi vso stvariteljsko in ustvarjalno moč. Podobna je sebi in nedeljiva je po naravi, enotna je tudi njena dejavnost. Oče zares vse dela po Sinu v Svetem Duhu in tako se ohranja edinost svete Trojice. Tako v Cerkvi oznanjamo enega Boga, ki je nad vsemi, po vseh in v vseh. Nad vsemi kot Oče, kot počelo in vir; po vseh, namreč po Besedi, in končno v vseh v Svetem Duhu.
Ko sveti Pavel piše Korinčanom o duhovnih darovih, vse privede nazaj na enega Boga Očeta kot počelo takole: Različni so darovi, isti pa je Duh. In različne so službe, isti pa je Gospod. In različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Kajti darovi, ki jih Duh deli posameznikom, so darovi Očeta po Sinu. Vse namreč, kar je Očetovega, je tudi Sinovo. Zato so darovi, ki jih daje Sin v Duhu, duhovni darovi Očetovi. Kadar je v nas Duh, je v nas tudi Sin, ki nam ga daje, in v Sinu se nahaja tudi Oče. Tako se izpolni Jezusova beseda: In bova k njemu prišla in pri njem prebivala. Kjer je namreč luč, tam je tudi sij; tam je tudi učinek luči in se zasveti milost.
To uči tudi isti sveti Pavel v drugem pismu Korinčanom s temi besedami: Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, ljubezen Boga Očeta in občestvo Svetega Duha naj bo z vami vsemi. Milost in dar, ki se nam dajeta v sveti Trojici, daje Oče po Sinu v Svetem Duhu. Kakor nam namreč Oče po Sinu daje milost, tako moremo priti do občestva z darom samo v Svetem Duhu. Brž ko smo deležni tega daru, imamo Očetovo ljubezen, Sinovo milost in občestvo Svetega Duha.
Znamenja in kapelice
Najstarejša znamenja v župniji so spomeniki, ki so nastali za časa hude stiske, ki jih je preživljal naš narod skozi desetletja in stoletja. V glavnem gre za kapele in križe, ki so posejani po vsej župniji. Ponekod pa gre le kamnite stebre, iz katerih je zob časa izbrisal vse morebitne napise in verske simbole, med ljudmi pa je ostal spomin in ime, ki priča o tem, kdaj in zakaj so bili postavljeni. Tu gre predvsem za kužna znamenja. Sicer pa je ohranjenih približno 11 kapel in 37 križev.