OBISK KIPA FATIMSKE MARIJE V NAŠI ŽUPNIJI

MARIJA V FATIMI NAROČA: "...zadostilno obhajilo na prve sobote...če ne, bo Rusija širila po svetu svoje zmote ter povzročala vojne in preganjanja Cerkve. Dobri bodo mučeni, sveti oče bo moral dosti trpeti, razni narodi bodo uničeni.[Fatima, 13. julija 1917] Sestra Lucija je besedi “bodo uničeni” razložila tako, da “bodo izginili s površja zemlje” Portugalska beseda “narod”, ki jo je Marija izgovorila, je od latinske besede natio, ta pride od natus (rojen) in pomeni državotvoren narod.

 

Angel miru
Pred prikazovanjem Marije je bilo prikazovanje angela, ki so ga naši trije pastirji videli trikrat, in sicer že leta 1916. To je bil “angel miru” in “angel Portugalske”. Ludovik Ceglar objavlja v svoji knjigi Prikazovanja fatimske Gospe Lucijine Spomine (4. knjiga) na ta prikazovanja:
 
Spomladi 1916 smo na paši v naši Loca do Cabeço po malici in molitvi “na nekaj razdalje nad drevesi, ki so se vrstila v smeri proti vzhodu, opazili neko luč, bolj belo kakor sneg, v obliki prozornega mladeniča, ki se je bleščal bolj kakor kristal, skozi katerega gredo sončni žarki. Kolikor bolj se je približeval, toliko bolje smo razločevali postavo. Bili smo presenečeni in nemalo prevzeti. Spregovorili nismo niti besede. Ko je prišel do nas, je rekel:
 
«Ne bojte se. Sem angel miru. Molite z menoj!»
Pokleknil je na zemljo in sklonil čelo do tal. Po nadnaravnem nagibu smo ga posnemali in ponavljali besede, katere smo ga slišali izgovarjati:

«Moj Bog, verujem vate, molim te, upam vate in te ljubim. Prosim te odpuščanja za tiste, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in te ne ljubijo.»
To je ponovil trikrat, nakar se je dvignil in rekel:
«Tako molíte! Srci Jezusa in Marije poslušata glas vaših prošenj.»

 

In je izginil.

 
Nadnaravno ozračje, ki nas je obdalo, je bilo tako močno, da se dolgo časa skoraj nismo zavedali sami sebe. Ostali smo v drži, v kateri nas je pustil, in ponavljali zmeraj isto molitev. Božjo navzočnost smo tako močno in globoko čutili, da si niti med seboj nismo upali govoriti. Še drugi dan smo čutili, da smo obdani s tem ozračjem, ki je le prav počasi izginjalo...”
 
“Drugič je moralo biti sredi poletja, v najbolj vročih dnevih, ko smo šli s čredami domov sredi dopoldneva, da bi jih izpustili šele pozno popoldne.
 
Popoldne smo šli počivat v senco dreves, ki so rasla okoli vodnjaka, ki sem ga že večkrat omenila. Nenadoma smo zraven sebe videli istega angela.

«Kaj delate? Molíte! Veliko molíte! Srci Jezusa in Marije imata z vami načrte usmiljenja. Neprenehoma darujte Najvišjemu molitve in žrtve!»
«Kako naj se žrtvujemo?» sem vprašala.
«Povsod, kjer morete, darujte kakšno žrtev v zadoščenje za grehe, s katerimi je On žaljen, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov. Tako izprosite svoji domovini miru. Jaz sem angel varuh, angel Portugalske. Zlasti sprejmite in vdano prenašajte trpljenje, ki vam ga bo poslal Gospod.»

Te angelove besede so se vtisnile v našo dušo kakor luč, ki nam je pomagala spoznati, kdo je Bog, kako nas ljubi in kako hoče biti ljubljen; kakšno vrednost ima žrtev in kako mu ugaja in kako zaradi nje spreobrača grešnike. Zato smo odslej začeli darovati Bogu vse, kar nas je mrtvičilo. Vendar nismo iskali posebnih mrtvičenj in pokore razen te, da smo cele ure prebili sklonjeni do tal in ponavljali molitev, ki nas jo je naučil angel.”
 
“Zdi se mi, da je tretje prikazanje moralo biti v oktobru ali ob koncu septembra, ker že nismo več hodili domov na popoldanski počitek.” V kraju Casa Velha “smo molili rožni venec in molitev, ki nas jo je angel naučil ob prvem prikazanju. Ko smo torej bili tam, se nam je prikazal tretjič. V roki je nosil kelih in nad njim hostijo, iz katere je padlo v kelih nekaj kapljic krvi. Kelih in hostijo je pustil viseti v zraku, sam pa je sklonjen do tal trikrat ponovil molitev:

«Presveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh, z vsem srcem te molim in ti darujem predragoceno telo, kri, dušo in božanstvo Jezusa Kristusa, navzočega v vseh tabernakljih sveta, v zadoščenje za žalitve, božje rope in brezbrižnosti, s katerimi je žaljen. Po neskončnem zasluženju njegovega presvetega Srca in brezmadežnega Srca Marijinega te prosim za spreobrnjenje ubogih grešnikov.»

Potem se je dvignil, spet vzel v roke kelih in hostijo in dal meni hostijo, to, kar je bilo v kelihu, pa je dal piti Hijacinti in Frančišku in pri tem izgovarjal besede:

«Vzemite in pijte telo in kri Jezusa Kristusa, ki ga nehvaležni ljudje stašno žalijo. Zadoščujte za njihova zla dejanja in tolažite svojega Boga.»

Znova se je sklonil do tal in z nami trikrat ponovil isto molitev:
«Presveta Trojica... itd.»
In je izginil.
 
Moč nadnaravnosti, ki nas je obdajala, nas je gnala, da smo angela v vsem posnemali. Skonili smo se kakor on do tal in ponavljali molitve, ki jih je on izgovarjal. Moč božje navzočnosti je bila tako velika, da se nas je skoraj docela polastila in nas izničila. Zdelo se je, da nam je za dolgo časa vzela celo rabo telesnih čutil” (P 61–66).
 
Obhajilo, ki ga je angel podelil vidcem, ni bilo zakramentalno, ampak mistično. Po prikazovanjih angela so vidci občutili posebno telesno potrtost. Kmalu se je za Lucijo začelo trpljenje. Oče je začel piti. Dve sestri sta morali iti služit, da je bilo dovolj živeža. Mati je od vsega hudega težko zbolela. Lucija je vse to trpljenje darovala Bogu.
 
Otroci so bili pripravljeni na Marijina prikazovanja. Napredovali so v molitvi, vadili so se v odpovedovanju, občutili so božjo navzočnost. Varovali so se greha.  
Vir.: http://boginclovestvo.blogspot.si/2012/02/prikazovanja-angela-miru.html
 

PRESMEC

Zgodaj zjutraj se je ekipa odpravila po župniji in zbirala zelenje za presmec. 

Niso sicer obhodili 14 postaj, ampak veliko ni manjkalo. 

Hvala za njihov trud.

Lepotca si lahko ogledate v župnijski cerkvi.

PRIDI IN POGLEJ

Zadnji teden meseca avgusta, od 21. do 28. 2016, bo romarski dom v Olimju odprl vrata fantom, ki bi radi od blizu spoznali redovno življenje minoritov – manjših bratov sv. Frančiška.

pridi in poglej2016


Mnogi fantje in samski možje srednjih let čutite veselje do duhovnega poklica vendar se vam zdi ta življenjska pot pretežka in cilj nedosegljiv. Vendar ni tako, le nekaj poguma je potrebno in zaupanja v Božjo pomoč.

Bratje minoriti bi radi vsem, ki čutite v sebi duhovni poklic – duhovnika ali redovnega brata, to malo lučko, ki gori v vaših srcih, spremenili v jasno luč, v kateri boste spoznali, da je življenje z Bogom lepo in srečno. Z nami boste živeli, delali in molili.

Prijavite se lahko na telefon ali e-naslov:

p. Ernest: 031-242-675

e- pošta: ernest.benko@rkc.si

Vir: MINORITI

PAPEŽ nas poziva, da glasujemo PROTI

Papež Frančišek je danes med splošno avdienco na trgu svetega Petra v Rimu nagovoril Slovence ter jih pozval k prizadevanjem za ohranitev družine kot osnovne celice družbe.

Slovenski prevod celotnega nagovora, ki ga je papež originalno izrekel romarjem v italijanskem jeziku, se glasi:

“Prisrčno pozdravljam romarje iz Slovenije. Celotni Cerkvi v Sloveniji prenesite mojo hvaležnost za njeno prizadevanje v dobrobit družine. Želim opogumiti vse Slovence, še posebej tiste, ki imajo javno odgovornost, da ohranite družino kot osnovno celico družbe.”

Papež Frančišek je v svojih govorih že večkrat poudaril, da je potrebno ohraniti zakonsko zvezo med možem in ženo ter družino. Tokrat pa se je pred referendumom obrnil na slovenske državljane in jih spodbudil k pravi odločitvi, ki bo delovala v prid ohranitvi družine.

Vir: https://www.domovina.je/papeza-francisek-slovenci-ohranite-druzino-kot-osnovno-celico-druzbe/

in

http://nova24tv.si/slovenija/ljudje/papez-francisek-zelim-opogumiti-slov...

 

Zakaj je pomembno, da sem PROTI kot oseba, kot žena,

kot mati, kot učiteljica in kot državljanka

Piše: Ana Pirc

Objavljamo pismo naše poslušalke: 20. 12. 2015 bomo Slovenci z referendumom o noveli zakona o družinski zvezi postavljeni pred prelomno preizkušnjo: ali bomo potrdili zavezanost naravnim zakonom in vrednotam ali pa bomo krenili na pot eksperimentiranja, in to le zato, da bi se v očeh slovenske družbene elite smeli priključiti »naprednim« in (vrednot) osvobojenih narodov. Kam bo peljal čolnič naše Slovenije, bo odvisno od odločitve vsakega izmed nas. Tudi tistih, ki ne bodo šli na referendum! Prihodnost mojih otrok, morebitnih vnukov in pravnukov se mi zdi še kako pomembna. Zato je ne želim prepustiti peščici tistih, ki smisel zemeljskega življenja iščejo v vdajanju egoističnim željam in ki v pohlepu po nadvladi zahtevajo, da se jim vsi uklonimo. V nadaljevanju vam zato želim predstaviti svoje razloge, zakaj se mi zdi pomembno, da o tej naši usodi odločam tudi sama in zakaj bom glasovala PROTI.

 

 

Proti bom glasovala kot OSEBA, kot JAZ. Novi zakon jemlje spoštovanje ter hvaležnost mojemu očetu in moji mami, mojim prednikom. Brez njih in njihove odločitve za moje življenje mene ne bi bilo.

Proti bom glasovala kot ŽENA. Z novim družinskim zakonikom je kršena moja pravica, da sem žena, saj novi zakon jemlje zakonsko zvezo žene in moža. Za zakon sem se odločila svobodno in zavestno. In ker je zakon moja poklicanost, želim še naprej tudi v javnosti obstajati žena in ne oseba 1 ali oseba 2. Kot žena bom glasova proti tudi zato, ker novi zakon ne spoštuje narave: novo bitje je kot dar poklicano v življenje preko ljubezni moža in žene, nikakor pa ne more nastati iz dveh žena ali dveh mož, četudi se ta dva posameznika nadvse ljubita.

Proti bom glasovala tudi in predvsem kot MATI. Najprej iz ljubezni do svojih otrok: kot mati želim za svoje otroke le najboljše. A se ravno pri zagotavljanju najboljšega zanje dostikrat srečujem s svojo naravo in omejitvami. Podpora in pomoč moža pri vzgoji otrok je tako zame kot za najine otroke neprecenljiva in nenadomestljiva, novi zakon pa jemlje edinstveni pomen vlogi očeta in matere za celostni otrokov razvoj s tem ko pravi, da je za otroka vseeno, ali vzgajata otroka dve osebi istega ali različnega spola.

Kot mati sem proti tudi zato, ker ne želim, da bi bili moji otroci že od vrtca naprej deležni programov, ki uvajajo ideologijo spola – to žal velja tudi za zasebne vrtce in šole. Otrok se tekom odraščanja že tako ali tako sooča z veliko vprašanji in dvomi o lastni vrednosti. Izbiranje spola in eksperimentiranje s spolno usmerjenostjo pa bi zagotovo zelo omajalo njegovo občutljivo identiteto ter sposobnost izpolnjenega življenja v odrasli dobi. Ker v zakonu ni predvidenega ugovora vesti, kot mati tudi ne bi mogla v času izvajanja tovrstnih vsebin otrok preprosto vzeti od pouka, saj bi bila za to kaznovana (v nekaterih državah s tovrstnim zakonikom staršem grozi zaporna kazen). Novi zakon jemlje pravico otroku, da bi poznal svoje prednike, saj ga v primeru nezgode staršev ne bodo mogli posvojiti njegovi stari starši. Kot mati ne morem pristati na trgovino z materinstvom. In nenazadnje bom na referendumu kot mati glasovala proti tudi zato, ker se ne bom smela v javnosti več imenovati mati, temveč starš 1 ali starš 2 (zagovorniki zakona kot naučeni papagaji ponavljajo, da to ni res, a prav to se je zgodilo že z letošnjim šolskim letom, ko so starši dobili obrazce za vpis svojih podatkov pod STARŠ 1 in STARŠ 2. Zanikanje očetovstva in materinstva v osnovnih šolah je sicer letos še lahko preprečilo posredovanje jeznih staršev, a z novim zakonom, jim ne bodo več prisluhnili!).

Na referendumu bom glasovala proti kot UČITELJICA. Ker mi je mar za vse učence, ki so mi zaupani, da jih učim resnico. Ker bom morala učencem zatajiti zakone narave. Ker bom morala zatajiti nenadomestljivo vlogo očeta in matere pri šolskem delu in otrokovi rasti v samostojnega in odgovornega državljana. Ker bom morala učencem promovirati vse druge tipe družinskega življenja, le tradicionalnega ne. Ker bom morala otroke seznanjati in jih nagovarjati, kako naj spreminjajo spol ter eksperimentirajo s svojo spolno usmerjenostjo. Ker jih bom morala zavajati, da smo si ne glede na spol enaki: čeprav je prav, da smo si moški in ženske med seboj enakovredni, pa je tudi prav, da živimo vsak svojo različno naravo ter se tako med seboj dopolnjujemo. Ker sporni zakon ne priznava ugovora vesti (to pomeni, da ne bi mogla odkloniti sodelovanja pri aktivnostih, ki so proti mojemu prepričanju, saj bi v najboljšem primeru ostala „le“ brez službe).

In nenazadnje bo moj glas proti tudi glas DRŽAVLJANKE Republike Slovenije. Že v referendumski kampanji se nakazuje, da bo v primeru uveljavitve novega družinskega zakonika močno omejena moja svoboda delovanja ter svoboda govora, ker se z novo ideologijo ne strinjam. Naj naštejem samo nekaj najbolj odmevnih primerov: ker se ne strinjam z novim zakonikom (to, da si želim ureditve zakonov, ki bodo sprejemljivi za obe strani, zagovornikov novega zakonika tako ali tako ne zanima), sem nestrpna in homofobna; slikanje zaposlenih v mestni upravi Ljubljane v podporo referendumu, saj da so LGBT prijazna ustanova, pa z javnimi sredstvi v mavrično barvo osvetljen ljubljanski grad, pritiski na študente nekaterih fakultet, kako bodo na referendumu glasovali, utišanje s pesmijo še ene „homofobne“ debate, ki jo je v okviru knjižnega sejma pripravila založba Družina, neenake možnosti predstavitve argumentov za ali proti novemu zakoniku v mediju, ki ga moramo plačevati vsi (slišani so le prvi, drugi pa …).

Za svojo družino in za bodoče rodove si želim živeti in delati v državi, ki bo resnično spoštovala vse. Želim si državo, ki bo zmogla odprto prisluhniti vsem stranem, nato pa s pomočjo dialoga najti optimalne rešitve za vse, ne pa, da s pristranskostjo razdvojuje nas državljane in podpihuje sovraštvo. Želim si, da politiki ne bi izkoriščali manjšin za razbijanje tega, kar je temelj in pogoj za obstoj vsakega naroda – družine.

Toda vse prevečkrat imam občutek, da izvoljenim predstavnikom ljudstva preprosto ni mar za to. Bo vsaj nam državljanom končno postalo mar? Za naše otroke, vnuke? Za njihovo bodočnost gre!

Na referendum grem in glasovala bom PROTI. Vabim vas, da se mi pridružite.

Vir: http://radio.ognjisce.si/sl/173/komentarji/19181/

Glasoval/a bom PROTI

Zakaj je pomembno, da sem PROTI kot oseba, kot žena,

kot mati, kot učiteljica in kot državljanka

Piše: Ana Pirc

Objavljamo pismo naše poslušalke: 20. 12. 2015 bomo Slovenci z referendumom o noveli zakona o družinski zvezi postavljeni pred prelomno preizkušnjo: ali bomo potrdili zavezanost naravnim zakonom in vrednotam ali pa bomo krenili na pot eksperimentiranja, in to le zato, da bi se v očeh slovenske družbene elite smeli priključiti »naprednim« in (vrednot) osvobojenih narodov. Kam bo peljal čolnič naše Slovenije, bo odvisno od odločitve vsakega izmed nas. Tudi tistih, ki ne bodo šli na referendum! Prihodnost mojih otrok, morebitnih vnukov in pravnukov se mi zdi še kako pomembna. Zato je ne želim prepustiti peščici tistih, ki smisel zemeljskega življenja iščejo v vdajanju egoističnim željam in ki v pohlepu po nadvladi zahtevajo, da se jim vsi uklonimo. V nadaljevanju vam zato želim predstaviti svoje razloge, zakaj se mi zdi pomembno, da o tej naši usodi odločam tudi sama in zakaj bom glasovala PROTI.

 

 

Proti bom glasovala kot OSEBA, kot JAZ. Novi zakon jemlje spoštovanje ter hvaležnost mojemu očetu in moji mami, mojim prednikom. Brez njih in njihove odločitve za moje življenje mene ne bi bilo.

Proti bom glasovala kot ŽENA. Z novim družinskim zakonikom je kršena moja pravica, da sem žena, saj novi zakon jemlje zakonsko zvezo žene in moža. Za zakon sem se odločila svobodno in zavestno. In ker je zakon moja poklicanost, želim še naprej tudi v javnosti obstajati žena in ne oseba 1 ali oseba 2. Kot žena bom glasova proti tudi zato, ker novi zakon ne spoštuje narave: novo bitje je kot dar poklicano v življenje preko ljubezni moža in žene, nikakor pa ne more nastati iz dveh žena ali dveh mož, četudi se ta dva posameznika nadvse ljubita.

Proti bom glasovala tudi in predvsem kot MATI. Najprej iz ljubezni do svojih otrok: kot mati želim za svoje otroke le najboljše. A se ravno pri zagotavljanju najboljšega zanje dostikrat srečujem s svojo naravo in omejitvami. Podpora in pomoč moža pri vzgoji otrok je tako zame kot za najine otroke neprecenljiva in nenadomestljiva, novi zakon pa jemlje edinstveni pomen vlogi očeta in matere za celostni otrokov razvoj s tem ko pravi, da je za otroka vseeno, ali vzgajata otroka dve osebi istega ali različnega spola.

Kot mati sem proti tudi zato, ker ne želim, da bi bili moji otroci že od vrtca naprej deležni programov, ki uvajajo ideologijo spola – to žal velja tudi za zasebne vrtce in šole. Otrok se tekom odraščanja že tako ali tako sooča z veliko vprašanji in dvomi o lastni vrednosti. Izbiranje spola in eksperimentiranje s spolno usmerjenostjo pa bi zagotovo zelo omajalo njegovo občutljivo identiteto ter sposobnost izpolnjenega življenja v odrasli dobi. Ker v zakonu ni predvidenega ugovora vesti, kot mati tudi ne bi mogla v času izvajanja tovrstnih vsebin otrok preprosto vzeti od pouka, saj bi bila za to kaznovana (v nekaterih državah s tovrstnim zakonikom staršem grozi zaporna kazen). Novi zakon jemlje pravico otroku, da bi poznal svoje prednike, saj ga v primeru nezgode staršev ne bodo mogli posvojiti njegovi stari starši. Kot mati ne morem pristati na trgovino z materinstvom. In nenazadnje bom na referendumu kot mati glasovala proti tudi zato, ker se ne bom smela v javnosti več imenovati mati, temveč starš 1 ali starš 2 (zagovorniki zakona kot naučeni papagaji ponavljajo, da to ni res, a prav to se je zgodilo že z letošnjim šolskim letom, ko so starši dobili obrazce za vpis svojih podatkov pod STARŠ 1 in STARŠ 2. Zanikanje očetovstva in materinstva v osnovnih šolah je sicer letos še lahko preprečilo posredovanje jeznih staršev, a z novim zakonom, jim ne bodo več prisluhnili!).

Na referendumu bom glasovala proti kot UČITELJICA. Ker mi je mar za vse učence, ki so mi zaupani, da jih učim resnico. Ker bom morala učencem zatajiti zakone narave. Ker bom morala zatajiti nenadomestljivo vlogo očeta in matere pri šolskem delu in otrokovi rasti v samostojnega in odgovornega državljana. Ker bom morala učencem promovirati vse druge tipe družinskega življenja, le tradicionalnega ne. Ker bom morala otroke seznanjati in jih nagovarjati, kako naj spreminjajo spol ter eksperimentirajo s svojo spolno usmerjenostjo. Ker jih bom morala zavajati, da smo si ne glede na spol enaki: čeprav je prav, da smo si moški in ženske med seboj enakovredni, pa je tudi prav, da živimo vsak svojo različno naravo ter se tako med seboj dopolnjujemo. Ker sporni zakon ne priznava ugovora vesti (to pomeni, da ne bi mogla odkloniti sodelovanja pri aktivnostih, ki so proti mojemu prepričanju, saj bi v najboljšem primeru ostala „le“ brez službe).

In nenazadnje bo moj glas proti tudi glas DRŽAVLJANKE Republike Slovenije. Že v referendumski kampanji se nakazuje, da bo v primeru uveljavitve novega družinskega zakonika močno omejena moja svoboda delovanja ter svoboda govora, ker se z novo ideologijo ne strinjam. Naj naštejem samo nekaj najbolj odmevnih primerov: ker se ne strinjam z novim zakonikom (to, da si želim ureditve zakonov, ki bodo sprejemljivi za obe strani, zagovornikov novega zakonika tako ali tako ne zanima), sem nestrpna in homofobna; slikanje zaposlenih v mestni upravi Ljubljane v podporo referendumu, saj da so LGBT prijazna ustanova, pa z javnimi sredstvi v mavrično barvo osvetljen ljubljanski grad, pritiski na študente nekaterih fakultet, kako bodo na referendumu glasovali, utišanje s pesmijo še ene „homofobne“ debate, ki jo je v okviru knjižnega sejma pripravila založba Družina, neenake možnosti predstavitve argumentov za ali proti novemu zakoniku v mediju, ki ga moramo plačevati vsi (slišani so le prvi, drugi pa …).

Za svojo družino in za bodoče rodove si želim živeti in delati v državi, ki bo resnično spoštovala vse. Želim si državo, ki bo zmogla odprto prisluhniti vsem stranem, nato pa s pomočjo dialoga najti optimalne rešitve za vse, ne pa, da s pristranskostjo razdvojuje nas državljane in podpihuje sovraštvo. Želim si, da politiki ne bi izkoriščali manjšin za razbijanje tega, kar je temelj in pogoj za obstoj vsakega naroda – družine.

Toda vse prevečkrat imam občutek, da izvoljenim predstavnikom ljudstva preprosto ni mar za to. Bo vsaj nam državljanom končno postalo mar? Za naše otroke, vnuke? Za njihovo bodočnost gre!

Na referendum grem in glasovala bom PROTI. Vabim vas, da se mi pridružite.

Vir: http://radio.ognjisce.si/sl/173/komentarji/19181/

»ŽENSKA, KI POVE, DA JE STORILA SPLAV, JE JUNAKINJA.«

Ob izidu knjige Novo upanje po splavu smo se pogovarjali s Katarino Nzobandora in Janijem Jeričkom, svetovalcema ob odločanju o splavu.

 

Novo upanje po splavu

Ko sem začutila delček vse tiste bolečine, ki jo pred Katarino Nzobandora in Janija Jerička iz Zavoda ŽIV!M nosijo ženske po splavu, sem zelo dobro razumela, zakaj je pravi čas za prvo knjigo z naslovom Novo upanje po splavu, ki veliko tabu temo odkriva iskreno in neposredno, s čimer odstira tančice neizgovorjenega mnogih slovenskih žensk in splava ne predstavi v klasično črno-beli perspektivi.

Splav je v Sloveniji legalna odločitev vsake ženske. Do sedaj je bilo v Sloveniji več kot 700.000 splavljenih otrok, med njimi smo ravno letnik 1981 (poleg 1980) najbolj splavljena generacija (46 odstotkov nosečnosti se je končalo s splavom). To pomeni, da nam je manjkal vsak drugi. A je kljub temu tabu tema – o njem malo ali skoraj nič ne govorimo niti ženske med sabo. Zakaj je temu tako?

Katarina: Preživeli sva holokavst, ker sva obe v tisti drugi polovici letnika '81. Mislim, da je tabu tema zato, ker je povezana z veliko občutki krivde in sramu. Tudi osebje, ki je v bolnišnici prisotno pri teh posegih, med sabo ne govori veliko, sami zase iščejo odgovore ali izgovore, da to zmorejo delati. Ženske se poskušajo pomiriti s tem, da si rečejo, da to ni nič takega. Po splavu pa se srečajo z občutki krivde. Če se poskušam postaviti v njihovo kožo, bolje razumem, zakaj ne zmorejo spregovoriti.

Na splav je treba gledati s strani žrtev: otroka, ki je izgubil življenje, mame, očeta, bratov, sester, medicinskega osebja, babic in dedkov, ki so izgubili vnuke.

Verjetno ne bi povedala nikomur.

Katarina: Zame je ženska, ki to pove, junakinja, ker stopi na pot notranje ozdravitve.

Pogovor o splavu nas hitro razdeli na zagovornike in nasprotnike. Pa vendar ni črno-bela tema, ampak se na paleti meša cel kup odtenkov sive. Zakaj se je o njem tako težko pogovarjati?

Katarina: Ravno zato, ker se bojujemo na teoretični osnovi. Mislim, da do splava lahko pristopamo samo skozi oči vprašanja: Kakšne posledice pušča? Kdo s splavom pridobi in kdo izgubi? In bolj ko spoznavam to področje, bolj prihajam do tega, da ni zmagovalca: nihče z njim ne pridobi, ampak za njim ostajajo samo žrtve. O tem govorijo osebne zgodbe teh, ki imajo za sabo izkušnjo umetnega splava. Mislim, da je treba na splav gledati s strani žrtev: otroka, ki je izgubil življenje, mame, očeta, bratov, sester, medicinskega osebja, babic in dedkov, ki so izgubili vnuke.

Katarina NzobandoraKatarina Nzobandora

V knjigi Novo upanje po splavu, ki je novost v slovenskem prostoru, si združila tako mnenja strokovnjakov kot popisala osebne izkušnje žensk in dveh moških, ki opisujejo soočanje s posledicami splava. Sta splav in upanje sploh združljiva?

Katarina: Absolutno. Kot je zapisal Marjan Turnšek, se Bog ne ustavi ob splavu in ne moremo omejevati njegovega usmiljenja. Verjamem, da oseba po splavu lahko z Bogom in z ljudmi, ki so ji v oporo, najde smisel celo v tem dejanju.

V Svetem pismu piše: »Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28). Mame in očetje po splavu so lahko pričevalci za življenje, saj imajo izjemno poslanstvo: s svojim pričevanjem lahko rešijo veliko življenj. Seveda če prej stopijo na pot odpuščanja. Najbolj pomemben korak po splavu je, da oprostijo sebi, partnerju, ki jim ni stal ob strani, medicinskemu osebju, skratka vsem, do katerih čutijo zamere. Otroci, ki so splavljeni, si ne bi želeli jeze in sovraštva, ampak spravo.

Mame in očetje po splavu so lahko pričevalci za življenje, saj imajo izjemno poslanstvo: s svojim pričevanjem lahko rešijo veliko življenj.

O tem govori tudi naslovnica: na njej je mama, ki v sebi nosi bolečino splava in gleda v daljavo, išče upanje, življenjski smisel, poskuša živeti naprej. Hkrati pa je ob njej otrok, ki je viden, a prosojen, ker ga ona ne vidi, ampak obstaja, in ta otrok jo drži za roko, gleda jo v obraz ter se smehlja. S tem sporoča: »Mami, tukaj sem, imam te rad in ti odpuščam.«

Pravita, da posledice po splavu obstajajo, kar kaže tudi vajina praksa. Toda znanost »postabortivnega stresa« ne priznava. Raziskav je malo.

Katarina: Raziskave so. Ena izmed njih je vključila več kot 800.000 žensk, med njimi približno 170.000 z izkušnjo splava. Pokazala je, da so ženske po splavu imele veliko večjo možnost za duševne motnje, samomor, depresijo, anksioznost, zlorabo različnih substanc. Tudi če ne upoštevamo raziskav, lahko pogledamo realno žensko, ki se obrne na nas in reče: »Od tistega trenutka je šlo moje življenje navzdol.« Iz osebnih zgodb je očitno, da nekaj ne funkcionira.

Jani: Če želimo biti znanstveno pošteni, moramo priznati, da nihče ne more opazovati iste mame, kako se počuti v istih letih, ko istega otroka splavi in tega istega otroka obdrži. Vendar količina raziskav, kjer mame pričajo o hudih telesnih, čustvenih in duhovnih posledicah po splavu, je tako velika, da je pošteno priznati, da so posledice po splavu milo rečeno zelo resne. Nekatere ženske splav zlomi na vseh življenjskih področjih; mnogo žensk potlači svoje občutke po splavu; mnoge se naučijo živeti s tem, kar pomeni, da funkcionirajo v vsakdanjem življenju; nekaj velikega in hkrati redkega pa je, da si odpustijo in bolečino izročajo Bogu, ki jih razume in jih želi ozdraviti.

Raziskava je pokazala, da so ženske, ki so na zarodek gledale kot na otroka, poročale o krivdi, medtem ko so bile tiste, ki ga niso obravnavale tako, prepričane v pravilnost svoje odločitve. To pomeni, da na primer verne ženske po splavu bolj trpijo. Kako razvozlati ta vozel krivde?

Količina raziskav, kjer mame pričajo o hudih telesnih, čustvenih in duhovnih posledicah po splavu, je tako velika, da je pošteno priznati, da so posledice po splavu milo rečeno zelo resne.

Katarina: Večinoma to pomeni, da ženska, ki ji je po splavu vseeno, ne ve, kaj je splav in da je v sebi nosila otroka. Taka laže potlači svoja čutenja. Toda ko pride do resnice, ji je težko in se posledice kažejo na različne načine: z živčnostjo, karierizmom, bežanjem od odnosov, od čustev, od resnice.

Jani: Težko je dati enostaven odgovor. Iz izkušenj - tudi terapevtskih - lahko rečem, da zdrava vera pozitivno vpliva na proces žalovanja in obratno. Nekateri ljudje ne morejo priti pred Boga drugače, kot da se počutijo krive. Krivdo držijo zase in ne pustijo, da bi Bog prišel do njih in jih odrešil. Pri tistih z zdravo vero pa so rezultati, ko se odločijo za okrevanje, vedno dobri. Vera jim je v oporo.

Presenetilo me je, da je bilo med zgodbami žensk v knjigi nekaj takih, ki so bile verne. Torej na tako prelomnih točkah, kot je odločitev za splav, tudi vera ni dovolj veliko varovalo. Kateri so potem najmočnejši dejavniki, ki vplivajo na odločitev za splav?

Jani: Lahko gre za dijakinje katoliških šol, celo katehistinje ... Stiska in strah pred obsojanjem je velikokrat tako močna, da mati ne pride v stik z duhovnostjo, ki jo sicer živi, morda celo uči. Pride le panika, »moram urediti ta problem«. Potem pride še kdo, ki pravi, naj se odloči hitro, da bo manj bolelo. Zelo pomaga, če ima mati možnost se umiriti, da pride v stik z duhovnostjo, kjer ve, da je življenje nekaj svetega; da pride v stik s svojo žensko naravo, kjer čuti, da je biti mama privilegij ženskosti.

Katarina: Noben otrok ni naključje. Nobeden se ne zgodi. Vsak je skrbno načrtovan od Boga. In ženska je varuhinja življenja kljub napačni spolnosti (npr. zlorabi). Če je bila versko vzgajana, je to zaslutila, bi pa tudi spodbuda o lepoti in čudežu življenja s strani duhovnikov pogosto lahko odločilno vplivala.

Noben otrok ni naključje. Nobeden se ne zgodi. Vsak je skrbno načrtovan od Boga.

Jani: V zvezi z vero še to: ko je papež pooblastil vse duhovnike, da lahko dajejo odvezo od splava v svetem letu usmiljenja, ni želel povedati, da splav ni velik greh ali da posledice splava niso hude. Pač pa da Bog razume stisko teh staršev in želi priti naproti. Božje usmiljenje ni odvisno od teže naših grehov.

Če so krivda in druge negativne posledice tako hude, zakaj je potem v Sloveniji tako visok odstotek žensk povratnic? Poleg tega največji delež žensk prihaja iz starostne skupine med 30. in 39. letom (ne najstnic!), ko smo  materialno najbolje preskrbljene. Opravimo jih okrog 4.000 na leto.

Če govorimo o lepoti življenja, še ne pomeni, da podpiramo težo smrti.

Katarina: Mislim, da je to zato, ker ženske ne verjamemo, da imamo moč odločanja. Počutimo se žrtve, čutimo pritisk, da moramo narediti splav. Pogosto gre za partnerja, ki ne želi več otrok. V tem obdobju je tudi več zdravstvenih zapletov in zato se potem večkrat odločimo za splav, ker otroka dojemamo kot pravico in kot nekaj, kar »naročimo«. Če torej ni tak, kot si ga zamislimo, ni primeren.

Ne pravim, da je to za žensko lahka odločitev, ampak povratnice so običajno zato, ker so možje zahtevali, da to storijo. Ena od mam mi je povedala, da se je zaprla v kopalnico in si želela prerezati žile, ker jo je mož silil v splav. Ne vedo, da se lahko same odločajo.

Pri nas za »pridno punčko« velja tista, ki kima in uboga, ne tista, ki je čustvena, ki zna tudi ugovarjati, ko je potrebno. Ženske pozabljamo bistveno: smo zadnja stvaritev Boga, vrhunec stvaritve. Torej nismo manjvredne. Smo Božje hčerke, odgovarjamo Bogu in mož oziroma partner ni naš gospodar.

Papež Janez Pavel II. je rekel, da so prav ženske, ki so naredile splav, pomembne pričevalke upanja. Izključi vsako obsojanje, celo kliče jih k pričevanju. Nas pa k sočutju. Kako ga pokazati, če se s splavom ne strinjamo?

Ženske pozabljamo bistveno: smo zadnja stvaritev Boga, vrhunec stvaritve. Torej nismo manjvredne. Smo Božje hčerke.

Katarina: Obsojamo dejanje, ne človeka. Tu moramo stopiti z oltarja misli, da smo boljši od ostalih. Nek duhovnik mi je rekel: »Ne obsojaj drugega, ker ne veš, ali ne boš v naslednjem trenutku ti naredila še večjega greha.« Ni treba soditi ljudi, ker bo to naredil Bog. Lahko dajemo le ljubezen, Boga.

Ko se sama srečam z osebo po splavu, v sebi čutim ponižnost, saj gre za življenjsko zgodbo, polno bolečine. V sebi poskušam ustvariti praznino, v katero prosim, da vstopi Bog, in nato On pride k ranam in jih zdravi. Jaz te moči nimam.

Jani: Resnica ni v napoto sočutju, ravno obratno, je njen bistveni del. Meni kot grešniku nič ne pomaga, če mi nekdo govori: vse delaš fantastično. Cenim pa, da me ima nekdo rad kot osebo, ne glede na moja dejanja. Bog pokaže tak zgled. Tudi starši, ko gredo z otroki na smučanje, morajo otroka poučiti o nevarnostih. Ko pa si kljub  njihovim opozorilom zlomi nogo, mu pa pomagajo in ne pridigajo. Edini, ki je brez greha in nas ima pravico soditi, je Bog. Pa še on nas ne obsoja, ampak je dal svojega Sina za nas.

Jani JericekJani Jeriček

Občutek močne krivde spremlja mnoge ženske zelo dolgo časa po splavu. Kakšna je pot ozdravitve notranjih ran?

Katarina: Za vsakega je malce drugačna. Ker mislim, da vsak išče srečo, torej presežno, je poti do tja veliko. Vsakega človeka je treba začutiti in biti z njim na tisti točki, kjer je, končni cilj pa je odpuščanje. Treba je iti čez občutke jeze, sovraštva, žalosti, manjvrednosti, občutkov, da niso vredni ljubezni, novega partnerja, niti življenja …

Jani: Imajo občutek, da jim ne bo odpuščeno. In vendar smo ustvarjeni kot bitja odnosov, zato imajo ravno ljubeči odnosi moč, da umijejo moreči spomin. Ne izbrišejo ga, ampak umijejo. Ljubeči odnosi imajo tri razsežnosti: do sebe, bližnjih in Boga. V vseh treh smo povabljeni, da izkušamo odpuščanje. 

Obsojamo dejanje, ne človeka. Tu moramo stopiti z oltarja misli, da smo boljši od ostalih.

 

Odpuščanje ne pomeni, da si govorimo, saj bo bolje, ali ponavljamo nepristne pozitivne stavke, ker ti samo potlačijo. Pogoj odpuščanja je, da si priznamo, kaj je bilo; da sploh vemo, kaj odpustiti. Pomaga, če lahko izjokamo, izgovorimo, predihamo, izkričimo čisto vsak občutek. Pride pa čas, ki ne sme biti izsiljen, ko je dobro to krivdo odpustiti – pustiti Bogu, da jo odvzame. To je napor, ki zahteva veliko truda. Ti ljudje so res heroji.

Ko smo dolgo v žalosti, se na to kar navadimo. Žalost nam postane domača. Vemo sicer, da je zgoraj upanje, da je zgoraj lepše življenje; ampak je težko priti do tam, ko je vendar tako domače v tej dolini žalosti. 

Katarina: Smrt odpre presežno, tudi če prej nismo poznali tega. Ko umre človek, s katerim smo zgradili odnos, se zavemo, da njega sicer fizično ni več ob nas, a odnos ostaja in takrat začutimo, da je nekaj več.

Jani: Gre za proces, dolg in naporen. Izprijenost hudega duha je v tem, da splav prikaže kot idealno rešitev. Ko mu nasedemo, nam pa ravno to »rešitev« kaže kot usodni padec, zaradi katerega nas tudi Bog nima več rad. Te občutke pozna vsak grešnik, ki se je mučil s krivdo, na poseben način pa pričevalci v knjigi.

Ko sem prebrala osebne izpovedi po splavu, sem tudi sama čutila gromozansko težo njihovih doživljanj. Kaj reči ženski, ki nam zaupa, da se odloča o splavu?

Izprijenost hudega duha je v tem, da splav prikaže kot idealno rešitev. Ko mu nasedemo, nam pa ravno to »rešitev« kaže kot usodni padec, zaradi katerega nas tudi Bog nima več rad.

Katarina: Verni osebi bi rekla, naj se najprej za nekaj trenutkov v notranjosti obrne na Boga, naj pokliče Svetega Duha in se ne obremenjuje s tem, kaj ji bo svetovala. Imamo namreč vcepljeno, da moramo biti tiho, ker to ni naša stvar, da se ne smemo vsiljevati. Ne smemo se bati vztrajati, poiskati več informacij in mami, ki razmišlja o splavu, povedati, da gre za otročka in ne skupek celic, predvsem pa, da taki ženski pomagamo, da se umiri (velikokrat so namreč prestrašene, panične).

Povedati ji je potrebno, da se ji ne mudi, da ima čas za razmislek, in ji poskusimo pomagati, da pride v stik s samo seboj. V njej so odgovori, ker jih je Bog tja položil, saj smo ustvarjeni po Njegovi podobi. Paničnost ni od Boga, mir je.

Neverni mami pa pomagamo predvsem s tem, da se ji pomagamo umiriti, saj bo tam našla moč in pogum. Predlagala bi ji, naj gre na našo spletno stran in si pogleda filmček Čudež življenja ali pa prebere našo knjigo Novo upanje po splavu.

Jani: Najbolj bistveno je res to, da smo tam (tudi če imamo sicer tisti dan kak pomemben opravek) in damo prostor, da se oseba umiri. Ne se bati govoriti resnice, tudi če naš sogovornik misli drugače. Povejmo jo čim bolj sočutno in s spoštovanjem, nikakor pa je ne prikrajajmo.

Predstavljaj si svoje življenje čez pet ali deset let: boš bolj mirna, srečnejša, če tega otroka ne bo ali če bo?

Ženska, ki se odloča o splavu, v bistvu že ima vizijo, da ga bo naredila. In če ji uspe razširiti to obzorje, da splav ni edina rešitev (da ima možnost posvojitve ali da ji mi pokažemo možnost rešitve), potem je običajno tako, da si premisli. Globoko v sebi si vsaka mama želi roditi otroka. Vedno obstaja še druga možnost, ki ne bo tako katastrofalna. Nezaželen otrok je običajno povezan z neodgovorno spolnostjo, s katero je povezano veliko razočaranja, zato je dobro, da pokažemo čim več ljubezni do mame, da lahko razloči, kam spadajo določeni občutki.

Katarina: Postavimo ji lahko ključno vprašanje – predstavljaj si svoje življenje čez pet ali deset let: boš bolj mirna, srečnejša, če tega otroka ne bo ali če bo?

Jani: Resnična zgodba pravi, da je mama prišla prodat svoj poročni prstan in je povedala, da bo naredila splav. Zlatar pa ji je rekel, da nikar, da bo otroka vzel on, ona naj ga samo donosi. S tem jo je šokiral. Šla je domov in čez 8 mesecev prišla nazaj in povedala, da se je odločila, da ga bo obdržala. Priznala mu je, da je največ naredil zanjo s tem, ko je rekel, naj ga le donosi. Včasih je dobro, da damo nek zgled.

Katarina: Ne ponujajmo neke rešitve samo zato, da se problema rešimo, umirimo svojo vest in mame usmerimo na neko organizacijo. To ni dovolj. Ponudimo pomoč, največ, kar lahko: srečajmo se v živo. Ne servirajmo nasvetov. Samo tisti trenutek imamo možnost, da jim damo roko.

Jani: In da jim rečemo, da bomo ne glede na njihovo odločitev ostali z njimi.

VIR: ISKRENI.NET

ŽELIM POSTATI SESTRA ... KLJUB TEŽAVAM S PORNOGRAFIJO

Koga Bog kliče v duhovništvo in v posvečeno življenje? In kaj je zares potrebno, če želiš zaživeti svojo poklicanost - tudi v zakon? 

ses

Julie Martin, mlada ameriška kandidatka za vstop v redovno skupnost, je na spletni strani The Porn Effect objavila svoje pričevanje in razmišljanje o (ne)popolnosti in Božjem klicu:

Če se boriš s pornografijo, potem NI ŠANS, da te Bog kliče v duhovništvo ali posvečeno življenje. Ti poklici so za ljudi, ki so že sveti in imajo svoja življenja povsem urejena.

Drži, kajne? ... Res drži?

Ne drži.

Sem mlada ženska v svojih dvajsetih letih in razmišljam o posvečenem življenju. Ko bom diplomirala, bi želela vstopiti v čudovito skupnost posvečenih sester. Večina ljudi pa ne ve, da me je bilo dolgo časa strah prepoznati v sebi ta klic, ker sem se dolga leta borila s pornografijo in samozadovoljevanjem.

Zakaj neki bi si Bog izbral mene, ki sem tako ujeta v greh, ko pa gotovo obstaja toliko lepših duš od moje, ki bi si jih lahko izbral za svojo nevesto?

VZTRAJNO IN NEŽNO JE VABIL

Hvala Bogu je bil Sveti Duh dovolj vztrajen v tem, da me je nežno vabil, da raziskujem posvečeno življenje. Vedno sem si predstavljala, da se bom nekoč poročila in imela družino. Ko sem rasla v veri, pa mi je začel potrpežljivo šepetati na dušo in v meni netiti željo po nečem globljem - hrepenenje po tem, da bi v polnosti pripadala Njemu.

Po tem, ko sem vse to dlje časa skušala prezreti, je končno ulovil mojo pozornost, ko sem nekega dne med igro v naši mladinski skupini našla na svojem hrbtu prilepljeno podobo sestre.

ses3

Sčasoma sem se odprla klicu v posvečeno življenje in sem povedala Bogu, da sem mu pripravljena slediti, kamor koli me bo poklica, tudi če to pomeni vstop v samostan. Od dne, ko sem pred tremi leti prvikrat molila to molitev, sem se ogromno naučila in v marsičlem zrasla. Naučila sem se, da so moji občutki nevrednosti in strahu zelo verjetno hudičeva zanka, da bi me skušal odvrniti od moje poklicanosti.

Spoznala sem tudi, da Bog za duhovništvo in posvečeno življenje ne išče že popolnih duš. Išče duše, ki so voljne. Duše, ki si mu želijo povsem pripadati in ki želijo predati sebe v polnosti Njemu, kljub svojim grehom in nepopolnostim.

OBRAT STRAN OD GREHA

Če bi mislili, da so naši grehi za Boga prevelika ovira v naši poklicanosti, bi ga žalili. Nenazadnje dvomim, da je kdorkoli, ki vstopa v samostan ali semenišče, že kar svetnik! Kljub temu pa bi bilonevarno misliti, da smo sposobni dobre presoje, če povsem samozadovoljno dopuščamo, da težji greh ostaja del našega življenja.

Če želimo zares živeti krščansko življenje, moramo biti resni tudi v svojem boju proti vsem grehom, še posebej težjim, kakršna je pornografija. In če razmišljamo o svoji poklicanosti - pa naj gre za klic v zakon, duhovništvo ali posvečeno življenje - si moramo nujno prizadevati, da bi se osvobodiligreha, da bi lahko bolj jasno razločevali.

Nekoč sva s sosedo dobili idejo in naredili telefon iz dveh plastičnih lončkov in vrvice, ki je med njima tekla od njihove do naše hiše, da bi se preko tega lahko pogovarjali druga z drugo.

ses2

Na najino veliko presenečenje je zadeva delovala in počutili sva se kot najbolj kul otroka na celi ulici. Dokler ni nekega dne moja mala sestrica dobila idejo, da bi bilo zabavno prerezati to vrvico. Takoj, ko je bila vrvica prerezana, je bilo najinega pogovora konec in najin telefon je postal neuporaben.

Nekaj podobnega se zgodi, ko smo v stanju smrtnega greha. Sebe odrežemo proč od Boga. Bog je na drugi strani "telefona" in bi nas želel voditi proti naši poklicanosti, a ko s smrtnim grehom "odrežemo vrvico", izgubimo možnost sprejemanja jasne komunikacije z Njim. To ne pomeni, da Bog ne more več komunicirati z nami, samo veliko težje je lahko.

Ko sem pričela hoditi redno k spovedi in sem se resno zavezala k temu, da se bom odvračala od grehov, kakršni so pornografija, samozadovoljevanje itd., sem šele začela z večjo lahkotoprepoznavati spodbude Svetega Duha in prejemati milost, ki je bila potrebna, da sem naredila naslednje korake na poti sprejemanja Njegovega povabila.

ISKANJE SVETOSTI DANES

Seveda ne vem, kakšna je tvoja poklicanost. Morda si poklican/a v duhovništvo, redovništvo, v materinstvo/očetovstvo ipd. Kar pa vem, je to: vsak od nas je najprej in najbolj poklican k svetostiin poklicani smo, da začnemo živeti to svojo osnovno poklicanost danes. Ko danes izrečem svoj "da" Gospodu s tem, da se obrnem proč od greha in sem zvesta Evangeliju, se pripravljam, da bi nazadnje lahko rekla "da" tudi svoji poklicanosti; pa naj to pomeni dati zaobljube kot posvečena oseba ali reči "da" na poročni dan.

Zato molim za pogum, da bi mogla iskati svetost danes. Če v tem iskanju ugotoviš, da te privlači raziskovanje možnosti duhovništva ali posvečenega življenja, se spomni na te lepe besede sv. Janeza Pavla II.:

Če kdo od vas sliši klic k temu, da bi tesno sledil Kristusu, da bi mu posvetil svoje celotno srce, kot apostola Janez in Pavel, bodite velikodušni, ne bojte se, ker se vam ni treba ničesar bati, saj je nagrada, ki vas čaka, vendar Bog sam, ki ga, včasih ne da bi vedeli, iščejo vsi mladi. Bodite srčni, mladi ljudje! Kristus vas kliče in svet vas čaka!

 

ISKRENI.NET

 

 

Vir: theporneffect.com
Prevod: Mica Škoberne

Aktualno

PRESMEC
Dodano dne 19. Mar 2016
PRIDI IN POGLEJ
Dodano dne 10. Mar 2016
PAPEŽ nas poziva, da glasujemo PROTI
Dodano dne 10. Mar 2016
Glasoval/a bom PROTI
Dodano dne 16. Dec 2015