POLETNI TABORI 2017

SVINČNIK ZANJ

1. TABOR od 1. do 3. raz. OŠ

              29. junij - 2. julij 2017

2. TABOR od 4. do 6. raz. OŠ

               4. - 7. julij 2017

3. PUSTOLOVSKI TABOR 

               od 7. do 9. raz. OŠ in srednješolci 

                      24. - 27. junij 2017

 

VEČ INFORMACIJ...

 

 

 

 

MARIJAFEST

V soboto, 13. maja 2017,

       vabimo na

SLAVILNI KONCERT DUHOVNORITMIČNE glasbe 

      ob 17. uri na Ptujsko Goro. 

Več na...

SPOŠTOVATI SVOJEGA MOŽA JE TEŽKA NALOGA ZA ŽENO

Vse žene hrepenijo po tem, da bi bile ljubljene. Toda kdaj jim mož lahko v polnosti izrazi ljubezen? Kadar se čuti spoštovanega od svoje žene.zakonski-prepir

Danes je toliko govora o enakopravnosti med možem in ženo, da je kar drzno govoriti o tem, da naj žena moža spoštuje.

Hkrati pa drži, da ženskam spoštljivo vedenje do moža ni nekaj samoumevnega. Te drže spoštovanja se moramo naučiti.

Možje imajo praviloma postavljene trdne vrednote in kadar jih žena prepozna ter se jih trudi spoštovati, prejme z njegove strani obilo ljubezni. Zelo pomembno je, da kot žene vemo odgovor na to, katere vrednote ima naš mož.

Gotovo ima vsak moški svojo lestvico vrednot, a osnova je bolj manj enaka. Dr. Emerson Eggerichs, ameriški pastor, je v knjigi Ljubezen in spoštovanje naredil sledeči seznam:

1. MOŽ SE ČUTI SPOŠTOVANEGA, KADAR ŽENA CENI NJEGOVO ŽELJO PO DELU IN DOSEŽKIH

Eggerichs izhaja pri tem iz Svetopisemske vrstice 1 Mz 2, 15, kjer Bog postavi človeka v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval. Torej je v moške položeno, da se identificirajo s svojim delom in se veselijo dosežkov, ki jih njihovo delo prinese.

Če to podkrepim s primerom kuhanja. Ženske vemo, da je potrebno skuhati kosilo, večerjo … V kuhanju bolj ali manj uživamo in vesele smo, če pripravljen obrok družinski člani pojedo.

Moški pa se ponavadi »specializirajo« za pripravo določenih jedi in takrat, ko kuhajo, ne želijo pomoči in so res nesrečni, če hrana ni tako dobra ali ne izgleda tako, kot bi morala. Praktično se jih ne da potolažiti, ker analizirajo, kako in kaj morajo drugič narediti drugače.

Izziv za ženske je, da se zmoremo možem iskreno zahvaliti, ker delajo. Ženske namreč delo dojemamo kot nekaj samoumevnega in nujnega ter sledimo logiki »vsak nekaj prispeva«. Za moža je priznanje njegovega dela pomembno in ker ljubimo svojega moža, mu bomo to povedale na takšen način, da bo on to slišal in dojel.

2. MOŽ SE ČUTI SPOŠTOVANEGA, KADAR ŽENA SPREJEMA NJEGOVO ŽELJO, DA BI ŠČITIL IN SKRBEL ZA NJO IN NJUNE OTROKE

Pri izkazovanju spoštovanja možu je zelo pomembno medsebojno zaupanje in vera v dobronamernost obeh zakoncev.

Mož je svetopisemsko poklican, da je glava družine, a zgolj z namenom, da ščiti in skrbi za družino. Mož je pripravljen umreti za svojo ženo in v srcu nosi željo, da izpolni ženino potrebo po ljubezni.

Vendar pa med ženami ostaja strah pred podrejanjem možu, saj se dogajajo tudi zlorabe. Toda potrebno se je zavedati, da bo hudoben mož ženo zlorabil ne glede na hierarhičnost odnosa.

Žena lahko strah premaga tudi s tem, da se zazre v globino svojega srca. Ali si ne želimo, da bi nam mož izkazoval pozornost kot »kraljici« in je zato pomembno, da ga tudi me dojemamo kot »kralja«?

Mož se zelo hitro počuti ponižanega na tem področju, kadar mu žena izkaže nezaupanje pri skrbi za družino.

3. MOŽU JE POMEMBNO, DA SE LAHKO DARUJE IN JE VODJA

V zakonu je normalno, da pride do konfliktov in velikokrat se zgodi, da mož in žena merita moči. Iz Svetega pisma se lahko naučimo, da je mož tisti, ki vodi družino in je za njeno dobro tudi odgovoren.

Dejstvo je, da imamo žene kdaj boljše rešitve, a kako naj jih izrazimo, brez da bi jih mož doživel kot ogrožanje njegove avtoritete ter bi se vodenje družine spremenilo v nadzorovanje družine?

V prvi vrsti moramo biti »milostne«, ko sprejme slabo odločitev. Kot drugo, žena svoje argumente pove »tiho« in razumno, brez da bi napadala njegovo odločitev. Moder mož bo ženine predloge upošteval in se ne bo boril, saj se ne bo čutil napadenega.

 

4. V MOŽE JE POLOŽENA ŽELJA PO ANALIZIRANJU IN SVETOVANJU, KI DAJE REŠITVE

Na drugi strani imamo ženske prirojeno »žensko intuicijo«. Nobena lastnost ni sama po sebi boljša ali slabša.

Mož se bo čutil spoštovanega, če ga bomo poslušale in upoštevale tudi njegove nasvete. A žena potrebuje, da jo mož kdaj samo posluša in ne daje rešitev. Pomaga lahko, da mu to vnaprej pove.

Kljub temu se lahko zgodi, da bo mož dal nasvet. Izziv za ženo je, kako ne biti ob tem užaljena, saj se lahko počuti neslišano v izražanju svojih občutkov.

5. MOŽ POTREBUJEJO RAZUMEVANJE ZA TO, DA JE LAHKO NJEGOVA ŽENA BREZ POGOVORA PRIJATELJSKO Z RAMO OB RAMI Z NJIM

To je zelo težka naloga za ženske; biti ob možu, ki ribari, bere, dela na računalniku ... saj ženskam v mislih kar vrvi, kakšno delo jih še čaka: obesiti perilo, pospraviti posodo, pripraviti malico za otroke …

Priznam, sama tega ne razumem. Zgodi se nama, da morava kakšen večer še delati za računalnikom. Mož pride s svojo tablico in v moji bližini dela svoje stvari. Zaradi tega kmalu postanem nemirna. Vem, da moram delati in se ne morem z njim pogovarjati, a hkrati si mislim, kaj vse bi on v tem času lahko naredil, da bi lahko bila potem skupaj in se pogovarjala.

Toda moj mož je moški in zanj je pomembno, da sva skupaj brez besed »z ramo ob rami«. Ker nama želim dober zakon, si močno želim, da bi vsaj kdaj pa kdaj zmogla zdržati to navzočnost, ki ni nič drugega kot – biti tam ob njem.

Ta njegova potreba biti ob prijatelju z ramo ob rami se nanaša tudi na dejanska prijateljstva z drugimi moškimi. Če bo imel izpolnjeno potrebo po »moškem druženju«, bo zmogel biti veliko bolj ljubeč mož in oče.

6. IN NENAZADNJE: VSAK MOŽ SI ŽELI RAZUMEVANJE, DA JE NJEGOVA ŽELJA PO SPOLNI BLIŽINI VELIKA OZIROMA DRUGAČNA KOT ŽENINA

Ženska ima potrebo po tem, da je slišana in se lahko čustveno sprosti, potem se lahko preda tudi spolnosti. Mnogi moški pa se lahko čustveno sprostijo šele potem, ko so spolno potešeni.

Razlika med možem in ženo je tudi v tem, da se mož ob pogledu na ženo vzburi, medtem ko žena začuti spolno privlačnost do moža, ko je mož v polnosti oče njunim otrokom …

Gotovo bo zakon za oba bolj izpolnjujoč, če se bo žena (bolj) pogosto odzvala in tudi dala pobudo za spolne odnose.

Pri tem naj še omenim, da je pogovor o njuni spolnosti ali o skušnjavah, ki jih moški doživljajo s tega področja, zelo dragocen za njuno medsebojno zaupanje in preprečevanje skušnjav nezvestobe v zakonu.

Vrednote zakonskih mož so povzete po knjigi: Emerson in Sarah Eggerich: Ljubezen in Spoštovanje, Društvo Zaživi življenje 2012, ki jo lahko kupite tudi v spletni trgovini iskreni.net.

Vir: https://iskreni.net/druzina/zakon/18-koticek-za-zene/166900-spostovati-svojega-moza-je-tezka-naloga-za-zeno.html

7 GLAVNIH GREHOV IN KAKO ZGRABITI BIKA ZA ROGE

Da, zanimalo me je prav to, kako delovati proti grehu, ki se pogosto ponavlja, za katerega se zdi, kot da se je prisesal v našo globino in se ga nikakor ne moremo otresti. Zato je knjiga 7 glavnih grehov in kako zgrabiti bika za roge pritegnila mojo pozornost na duhovnih vajah.

NAŠPIKAJ SRCE Z ZAMERO

Preletela sem vsebino in se ustavila pod naslovom Hudičeva taktika, kjer skušnjavec po elektronski pošti daje navodila svojemu nečaku peklenščku o tem, s katerimi zvijačami zvabiti ljudi na svoje limanice. Osupnilo me je: »Dečko, oblizoval se boš! Poskusi enega  mojih najljubših receptov. Preprosto kot le kaj: namesto z nageljnovimi žbicami našpikaš človeku srce z zamero in pustiš, da se dolgo časa cmari v soku mržnje. Z zadržano in uležano jezo dobimo bolj pikantno zagrenjenost kot pa z izkašljano jezo, katere slastnost je kratkotrajna. Res je, da krivica ubija. Da spraviš svojega klienta v jezo, izberi dobro naostreno krivico, ki naredi rano. Pokaži svojemu lahkovernežu, kolikšno krivico trpi. Obdaj ga z osebami, ki ga prepričujejo, da žalivec ni ostal pri poskusnem udarcu. Poskrbi tudi, da udarec zadene občutljivo točko, ki ga nezavedno spominja na neko rano iz otroštva ...«  

KO ZAČUTIMO JEZO…

 

Ste se že kdaj prepustili opisani skušnjavi jeze? Je tudi v vas vzredila katerega od teh grehov: sodbo, opravljanje, godrnjanje, nerganje, maščevalnost, kritiko, zamero, mržnjo …? »Jeza postane greh, kadar je krivična, maščevalna ali nezmerna,« nas poučujeta avtorja knjige Pascal Ide (novinar francoskega verskega tednika) in Luc Adrian (duhovnik pariške škofije, zdravnik, filozof in teolog).

Namesto z nageljnovimi žbicami našpikaš človeku srce z zamero in pustiš, da se dolgo časa cmari v soku mržnje. Z zadržano in uležano jezo dobimo bolj pikantno zagrenjenost kot pa z izkašljano jezo, katere slastnost je kratkotrajna.

»Proti jezi se bojujemo s krepostmi, ki so ji nasprotne: potrpljenje, nemaščevalnost, krotkost,« sta zapisala. Najboljši zdravili za jezo sta po njunem prepričanju dobrohotnost in pristno odpuščanje, ki je proces in se ne zgodi z danes na jutri. Menita, da nas spravlja v jezo naša pristranska ocena.

Omenjata Frančiška Saleškega, ki pravi, da jeza, zamera in nejevolja, ki jih imamo do sebe, težijo k napuhu in izvirajo zgolj iz samoljubja, ki se vznemirja, da nas vidi nepopolne. Predlagata tudi, da na jezo drugega ne odgovorimo z lastno jezo, ampak najprej opazujemo, kaj ogroža naše ugodje in to objektivno izrazimo brez sodb in interpretacij. Nato spregovorimo o občutku, ki nas navdaja v dani situaciji. V naslednji fazi povemo našo potrebo in šele potem prosim drugega, da nekaj spremeni, nared, kar bo v prid našemu ugodju oziroma potrebi.

DROBNE RAZVADICE

»Vsak greh namreč temelji na neki naravni želji,« trdi že sv. Tomaž Akvinski. »To še bolj drži za glavne grehe, ker stremijo za najpoglavitnejšemi dobrinami, kot so čast ali odličnost (napuh), užitek (požrešnost in nečistost), denar (skopost ali pohlep).«

Na osnovi lastnih spoznanj in zapisov velikih duhovnih učiteljev sta avtorja pripravila priročnik za notranjo osvoboditev, ki naj bi posamezniku pomagal, da bi po poti življenja stopal svoboden in srečnejši. V uvodu sta zapisala: »Namen te knjige je popolnoma konkreten: pomagati vsakomur razložiti njegov poglavitni greh – to »razvadico«, ki največkrat ni tisto, kar mislimo, da je – da bi ga temeljiteje izkoreninil in se tako poboljšal. Predlagani pripomočki naj bi boj proti raku greha vključili v vsakdanje življenje, kar je najboljši način, da smo deležni zakramentalne milosti odpuščanja.«

Tako sta vsako poglavje namenila razčlembi enega od glavnih grehov s poudarki na tem, kakšne so posledice omenjenega greha, katre grdobije še omenjeni greh vleče za sabo, kako se prikriva, kako ga prepoznati in kako ga odpraviti. Poglejmo si to v poglavju o zavisti.

KO UMIRAMO OD NEVOŠČLJIVOSTI

Vam je domača? Ste vedeli, da vse od izvirnega greha dalje dremlje v nas Kajn, prvi zavistnež? »Ta globoka nehvaležnost, zasidrana pogosto v ranah iz otroških let, poraja grdo in pohabljeno zalego: zlonamernost, obrekovanje, krivično kritiko, sovraštvo in uničevalnost … Do umora in samomora. Iz vedno realističnega Svetega pisma curlja kri zavisti. In iz zgodovine sveta,« nas prizemljita pisca knjige. 

Napuh preganjamo z njegovim nasprotjem: s ponižnostjo.

Neprijeten občutek se mi je pojavil v telesu, ko sem prebrala, da zavistnež ne pozna lastne vrednosti, da mu primanjkuje ljubezni do sebe, da mu manjka tudi spoštovanje do tega, kar poseduje. Najbolj pa me je zadelo to, da zavistnež s tajitvijo daru v sebi taji Darovalca. Po drugi strani pa me je pozitivno presenetilo dejstvo, da zavist lahko uporabimo, da se bolje spoznamo, ker nam odkrije prikrajšanosti, ki si jih zlepa ne priznamo.  In kaj nam lahko pomaga pri tej nadlogi? Avtorja priporočata blagoslavljanje drugih, da se hranimo s Svetim pismom in premišljujemo ob križu, kjer se Kristus daruje zate in zame.

KO NAS ZAGRABI NEBRZDANA LJUBEZEN DO SEBE

Omenjeni pripomočki pomagajo tudi pri napuhu, to je skrivna zagledanost vase, nekateri govorijo celo o napihnjenosti človeka. Le kdo je še ni izkusil? Zanimivo se mi je zdelo, da je tudi kujanje ena od oblik napuha in da je sinonim zanj »samozadostonost«. »Napuh preganjamo z njegovim nasprotjem: s ponižnostjo,« sta prepričana avtorja. Predlagata tudi, da se otresemo sebičnosti, negujemo obzirnost, gledamo na stvari kot na Božje darove in združimo samospoštovanje in občutek za drugega.

POMEN VSAKODNEVNEGA SKLEPA

Morda se vam bo zdelo čudno, zakaj sta se avtorja knjige osredotočila le na sedem bolezni duše (napuh, skopost, zavist, nečistost, požrešnost, jeza, lenoba), s katerimi skušnjavec zaslepljuje ljudi. »Razčlemba glavnih grehov je pomembna zato, ker ti ne le da nas vodijo ampak, ker se tudi skrivajo v najbolj skritih kotičkih naše duše,« sta še zapisala Pascal Ide in Luc Adrian.

Zoper glavni greh je ena sama rešitev: Sklep. Bistveno je, da darovanje svojega grešnega bitja utelesimo.

»Bojevati se zoper glavni greh je kakor razdirati pletenino: poglavitno je potegniti pravo nit in naprej gre zlahka.« Bralce opogumljata še z naslednjimi besedami: »Zoper glavni greh je ena sama rešitev: Sklep. Bistveno je, da darovanje svojega grešnega bitja utelesimo. Volja so spreobrnjenja se kaže v konkretnem dejanju, naj je to še tako neznatno. In dobro je, če je sklep (vsaj) vsakodneven.«

ZAČNEMO LAHKO KJER KOLI

Sicer pa se mi zdi knjiga 7 glavnih grehov in kako zgrabiti bika za roge tudi odličen pripomoček za pripravo na spoved. Če se boste odločili za stalnega spovednika, boste verjetno tudi lažje opazili droben napredek v opuščanju drobnih, a dolgoročno uničujočih razvad.

Knjiga pa lahko služi tudi kot dobro branje, kot vpogled v notranje dogajanje, ki ga povzročijo glavni grehi. Napisana je preprosto, duhovito, s slikovitimi primerjavami in predvsem konkretnimi napotki. Odlikuje jo jasna struktura, ki omogoča, da ni treba brati vse od začetka do konca, ampak da lahko pričnemo brati poglavje, ki nas zares »potegne«. Naj nas vodi k temu, da bomo svobodnejši in srečnejši!

 

Knjiga je po novem na voljo tudi v trgovini Iskreni.net na Nazorjevi 1 v Ljubljani.

URŠA ČERNIVECPONEDELJEK, 11 JANUAR 2016 16:26

ŠEST LET SE JE BORILA S PORNOGRAFIJO

Zasvojenost s pornografijo je čedalje pogostejši pojav. Pornografija deluje kot droga. Ob gledanju se sprošča hormon dopamin, ki ustvarja občutke ugodja in nagrade.

mlada odvisna

Možgani ob neprestanih dražljajih potrebujejo čedalje več stimulacije, potreba po pornografiji postaja čedalje večja, dokler ne preraste v odvisnost.

Podoba, da imajo s pornografijo probleme predvsem moški, je napačna. Preberite si zgodbo 25-letne Keeley, ki se je od ranih najstniških let borila s pornografijo in je njen oklep uspela zlomiti šele, ko je svojo stisko zaupala drugim.

 

*****     *****     *****

Pravzaprav se ne spomnim, kdaj sem prvič gledala pornografijo. Tako zelo smo ji izpostavljeni, da jo komaj prepoznamo. Splazi se skozi stene, pod vrati, med zidovi. Tako prikrito je vdrla v moje življenje, da nisem prepoznala, kaj me je zadelo. Toda spomnim se, da sem bila pri petnajstih letih že trdno ujeta v njene čeljusti.

Pornografiji smo tako zelo izpostavljeni, da jo komaj prepoznamo. Splazi se skozi stene, pod vrati, med zidovi.

Nekako je gledanje pornografije pripomoglo, da se mi tudi druge slabe stvari niso zdele več slabe. Začela sem hoditi na zabave, popivati, imeti spolne odnose. Postala sem eden tistih najstnikov, za katere starši upajo, da jih nikoli ne bodo imeli. Zaklepala sem se v sobo pozno ponoči, prižgala računalnik in si nadela slušalke, da nihče ne bi slišal zvokov. To je postalo moja navada, vsakodnevno opravilo, včasih dvakrat, včasih še večkrat na dan. Postalo je čisto normalno, kakor pač pravijo, čisto OK.

Več kot sem gledala, bolj otopela so postala moja čustva, moj pogled na svet je postal izkrivljen. Ni me zanimalo čisto nič več, vse je bilo brez veze. Pornografija mi je prišla tako v navado, da nisem mogla zaspati, če je nisem gledala. To me je pripeljalo do tega, da nisem več znala obvladati svojih čustev, začela sem se čudno obnašati, začela sem se rezati, da bi se poškodovala.

Pornografija mi je ustvarila nerealen pogled na to, kako naj bi odnosi izgledali in vsak dan je v meni puščala večje luknje, ki sem jih želela zapolniti s čimerkoli, samo da jih ne bi bilo. Ampak zapolnilo jih ni nič. Moji odnosi so se slabšali, bežala sem iz enega razmerja v drugega, pri osemnajstih sem celo razdrla zaroko. Še štiri leta sem nadaljevala s takim načinom življenja.

Gledanje pornografije je pripomoglo, da se mi tudi druge slabe stvari niso zdele več slabe.

V drugem semestru prvega letnika na faksu sem spoznala čudovitega fanta. Samo sebe pa sem še vedno smatrala za dostojno osebo. Odločila sem se, da pustim stari način življenja, da bi lahko bila z njim. Opustila sem zabave, pitje alkohola, kajenje, razuzdano življenje. Postala sem srečna.

Toda ene stvari nisem mogla opustiti – gledanja pornografije. Bolj kot sem se trudila, bolj je grabila moje notranje središče. Bolj kot sem se trudila prenehati s pornografijo, bolj temačen je postal moj okus. Čeprav sem heteroseksualna, sem začela gledati homoseksualne pornografske filme. Čeprav verjamem v monogamnost, sem gledala skupinski seks. Sovražila sem se, prezirala sem to, kar sem postala, nisem mogla razumeti, zakaj se ne morem znebiti pornografije. Nisem mogla verjeti, da sem ji pustila, da je zasedla táko mesto v mojem življenju.

Spoznala sem, da nisem več »normalna«, da sem ujeta in da sem v tem obupno sama. Nikomur se nisem zaupala, saj sem mislila, da me nihče ne bo razumel in da bom izgubila vse prijatelje, če bom povedala, kakšna sem. Pod vplivom miselnosti okolja sem se tolažila, da to ni problem, s katerim bi se borile ženske. Vedela sem, da sem v tem sama, in si mislila, da bom nekako že našla rešitev.

Sovražila sem se, prezirala sem to, kar sem postala, nisem mogla razumeti, zakaj se ne morem znebiti pornografije.

Teden ali celo dva sem vztrajala v odločitvi, da ne bom gledala pornografije. Počutila sem se dobro, ampak ponoči, ko nisem mogla spati, sem ponovno zašla na stara pota. Zopet sem bila na začetku poti. Znova sem zabredla v napačna razmerja in dve leti sem živela na takšen način. Na zunaj sem izgledala srečna, vendar sem tiho trpela v svoji notranjosti.

Kar šest let sem globoko trpela zaradi svoje  borbe s pornografijo. Pri enaindvajsetih letih pa sem prebrala knjigo, ki je govorila o tem, kako težko se je znebiti bremena, če ga ohranjamo v skrivnosti. To mi je pomagalo prepoznati, da sem pristala na dnu in da sama teh težav ne bom mogla rešiti, da bom morala poiskati pomoč. Popolnoma sem se zlomila. Odločiti sem se morala, ali naj še naprej živim v tišini in trpim ali naj povem na glas o svojem boju. Odločila sem se, da grem k prijateljici. Pred njo sem izlila svoje srce. Povedala sem kar naravnost: »Imam probleme s pornografijo.« In v trenutku, ko se te besede zapustile moja usta, se mi je z delo, da je z mene padlo težko fizično breme.

Nikomur se nisem zaupala, saj sem mislila, da me nihče ne bo razumel in da bom izgubila vse prijatelje, če bom povedala, kakšna sem.

Ko sem razkrila svoj problem in se osvobodila lastne sramote, je bilo breme, ki me je težilo, lažje. Zdaj sem tri leta in pol brez pornografije in nikoli se ne oziram nazaj. Da sem se osvobodila, sem morala iti preko zdravljenja, preko ljubezni in odpuščanja. Šele nato je dobila ljubezen pravi pomen.

Pornografije ne jemljimo prelahko. Veliko ljudi zaradi sramu trpi ob pornografiji predolgo. Samo zato ker svet pravi, da je »normalno«, ne pomeni, da moramo to kar sprejeti. Ljudje ne vidijo, kaj pornografija naredi v srcih in mislih tistih, ki jih prizadene. Ljudje ne vidijo, kaj stori v domovih in odnosih tistih, ki jih ima v ujetništvu. Ne vidijo življenj, ki so uničena. Veliko tistih, ki se borijo s pornografijo, zlasti žensk, meni, da bi jim ljudje rekli bodisi: »Oh, to je normalno!« bodisi: »Vi ste ogabni!« Tako ostanejo sami s svojim bojem, ujeti v mreže pornografije.

V pornografiji ni nič normalnega! To ni samo problem moških ali odraslih oseb. Že kot 15-letno dekle, še skoraj otrok, sem začela dolgo, bolečo pot zasvojenosti. Pornografija je kulturni in svetovni problem. Moški, ženske in otroci so vsak dan izpostavljeni pornografiji in zdi se, da je to za družbo »normalno«. Vendar to ne bi smelo biti tako.

Pornografija je kulturni in svetovni problem. Moški, ženske in otroci smo vsak dan izpostavljeni pornografiji.

Sedaj, ko sem stara 25 let, ponosno in odkrito delim svojo zgodbo v upanju, da bom pokazala nekaj tistega, kaj pornografija lahko stori v tvojem življenju. Proti pornografiji se borim, ker mi jo je uspelo vreči iz svojega življenja. Še naprej bom aktivno podpirala tiste, ki trpijo v tišini; trpijo, ker ne morejo spregovoriti o tem zaradi sramu.

Pornografija ni beseda, ki se jo je treba bati. Razlog, da ljudje ne spregovorijo o pornografiji, je v tem, ker vedo, da je nekaj narobe z njo. Razlog, zakaj je ljudem ob besedi »pornografija« neprijetno, je, ker vedo, da to ni prav. Ali z modrimi besedami profesorja Dumbledorja: »Strah pred imenom povečuje strah pred stvarjo samo.«

Ko pornografiji odvzamemo moč nad našim življenjem, ko se izvijemo iz nje, dovolimo resnični ljubezni, da zdravi. To, da sem lahko o njej povedala naglas, mi je pomagalo zmagati v boju s pornografijo in me pripeljalo tja, kjer sem zdaj.

Nadaljuj z bojem tudi ti!

VIR: ISKRENI.NET

EVA STRAJNAR


ČETRTEK, 22 DECEMBER 2016 05:30
 
 

Keeley
Edinburgh, Škotska

Vir: fightthenewdrug.org

VIR: ISKRENI.NET

HUDIČEVA ZAPOVED LJUBEZNI JE: LJUBITE SE MED SEBOJ. PIKA.

Posiljena. Izgubljena. Prodana v prostitucijo. Povzdignjena v svet bogatih, slavnih. Ponižana, sama na Crnici v Medjugorju. 3 leta življenja v samostanu, neverjetna zgodba o ljubezni in za češnjico na vrhu torte  ...

ania3

– ljubeč zakon z moškim, za katerega je rekla: »Z njim nikoli!«.

To je zgodba Anie Golędzinkowske, ki se v teh dneh mudi v Sloveniji in pričuje, opozorja na problematiko, katere del je bila tudi sama ter predvsem in čez vse: vabi k odpuščanju in slavi Jezusa.

OTROŠTVO

Ania je bila v svojih zgodnjih letih v družini, kljub pomanjkanju, srečna, saj je, kot pravi, imela pravo bogastvo: dva ljubeča starša, ki sta se ljubila med seboj, kljub temu da je njen oče imel težave z alkoholom. Prav zaradi tega je pri njenih desetih letih, izgubil življenje (padel je na ledu in se smrtno ponesrečil). Njena mama je padla v depresijo in je domov pogosto vozila različne moške, med katerimi je bil tudi nekdo, ki je desetletno Anio spolno zlorabil. Dogodek je zaupala svoji mami, ki pa ji ni verjela in tako je mlada deklica padla v depresijo, zasovražila svojo mamo, sovražila očeta, ker je umrl. In se kmalu znašla na ulici.

»Otroci se rodijo nedolžni z željo po ljubezni, toda na poti iskanja lahko zgrešijo pot,« je dejala Ania in potrdila, da jo je ona zgrešila. Pri trinajstih letih je poskušala narediti samomor.

MLADOST

Na ulici so jo povabili v modni svet Milana in tako je zapustila svojo rodno Poljsko (rojena je bila v Varšavi) in se podala v Italijo. Pristala je v garaži v Turinu. Brez dokumentov in možnosti za pobeg. Prodana v prostitucijo, deležna novih posilstev. V tem peklu je bila nekaj tednov, pozneje pa je s pomočjo neznanega mladega fanta, ki ga je imenovala »angel varuh« pobegnila v Milano.

Tam je dejansko, vsaj po merilih družbe, uspela. Delala je z modnimi agencijamu, na televiziji, se družila z bogatimi ljudmi, imela več bogatih zaročencev (med drugim dobesedno princa: vnuka zadnjega italjanskega kralja, pa tudi nečaka italijanskega premierja Berlusconija, s katerim sta še vedno dobra prijatelja).

Živela ja sanje in pila bogastvo: ko lahko letiš z zasebnim letalom na večerjo v Pariz, se zabavaš na barki in si privoščiš, karkoli si srce poželi. Toda po nekaj letih je spoznala, da ji nekaj manjka. Njen takratni fant ji je rekel: »Lahko ti dam, karkoli si želiš, ni je stvari, ki ti je ne bi mogel kupiti. Ne zahtevaj pa od mene, da ti dam nekaj, za kar sploh ne vem, če obstaja. Ne morem ti dati ljubezni.«

ania4

In tako je živela dalje. Droge, alkohol, zabave so bili njen vsak dan. S tem si je v družbi, v kateri je živel,a pomagala utišati notranji glas, hrepenenje po resnični ljubezni. Enostavno je sprejela: "Ljubezen so pač metuljčki v trebuhu, resnične ljubezni ne bom nikoli doživela in verjetno se tudi ne bom nikoli poročila. To so pravljice."

STAREC

Po neki zabavi jo je sredi noči zbudil lajež njenega psa. V polmraku je ob svoji postelji zagledala starca, ki ji je odkimaval. Prepričana je bila, da halucinira, zato je vstala, prižgala luč, a starček je bil še kar tam (pa tudi pes je bil vznemirjen in je lajal). Zrl je vanjo, ji odkimaval. Nato ji je rekel: "Ania, kaj vendar počneš?!" in izginil.

8 let po tem dogodku je že imela napisano knjigo o svojem življenju. Prebral jo je založnik, ki je začutil, da iz knjige veje preveč sovraštva in jeze. Zato ji je obljubil, da bo knjigo objavil, a pod pogojem, da gre z njim v Medjugorje.

V hrepenenju po objavi knjige se je podala na romanje. Mlado dekle, ki je sovražilo Cerkev, ki ni znalo moliti in je, kot ji je pozneje v Medjugorju dejal spovednik, bila slabša od Marije Magdalene.

Zgodba o prvem obisku Medjugorja je rahlo smešna. V začetku ni čutila nič posebnega. Jezila se je, češ, da je vse skupaj samo obiranje naivnih romarjev. Brigale so jo težave Jezusa izpred 2000 let. Da bi šla na Crnico?! Bo raje spila v miru pivo in počakala, da se ostali romarji vrnejo.

A je pred založnikom, kolikor je zmogla, molčala. Nenazadnje bo potrpela, saj ji je človek obljubil izdajo knjige.

V nekem trenutku na tem romanju pa se je stanje v njenem srcu zelo spremenilo. Podala se je na vrh Crnice, kjer se je prikazovala Marija. Ob sebi je slišala glas: »Odpustiti moraš!« in iz njenega srca sta iskreno privreli dve besedi: »Da, odpuščam«.

»Odgovorila sem s srcem, kot da bi se moje srce razletelo na koščke … začutila sem lahkotnost. Izjokala sem vse solze, ki so se nabrale v obdobju, ko sem se stalno morala dokazovati, da sem sposobna in da zmorem vse sama. Spoznala sem, da ni tako!« 
pater-pij

Anio je pretreslo, ko ji je na tistem potovanju v Medjugorju nekdo podaril knjigo. Na naslovnici je bil starec, ki ga je takrat srečala v svoji sobi. To je bil Pater Pij.

ZORENJE

Ania se je vrnila v Italijo v svoje vsakdanje življenje, a vedno bolj čutila pomanjkanje in praznino. Včasih se je namesto na zabavo podala v cerkev.

Modna industrija je zelo umetna: nosila je umetne barve las, umetne nohte, umetne trepalnice …, pred Jezusom pa je lahko bila pristna, resnična.

Nekega dne je, brez da bi komurkoli povedala, spakirala kovček, vse ostale stvari pustila v Italiji in odšla v Medjugorje k sestram z mislijo, da je odšla za 10 dni, a je ostala 3 leta.

V tem času so ji sestre pripeljale fanta: »Mislim, da bosta imela lepo družino,« je rekla ena izmed sester. »S tem?! Nikoli!« je zabrusila Ania in sestra je odgovorila: »V redu. Jaz molim.«

Ko se Ania spominja tega obdobja, smeje pravi: "Torej dekleta, če bi rade fanta, pojdite v samostan!"

Čez tri leta sta postala par, zdaj sta srečno poročena. Skupaj vodita organizacijo Čista srca, kjer mlade spodbujata k čistosti in vzdržnosti.

»Mislila sem, da je čistost za zelo grde ljudi, ki jih nihče ne mara in tako ali tako nimajo partnerja. In ko sva ustanovila Čista srca, sem mislila, da se nama bosta pridružila dva ali trije člani. Po enem tednu jih je bilo že 500. Po petih letih pa 9.000.«

Mladi, ki se odločijo za pristop k skupnosti Čista srca, prejmejo prstan čistosti, nato pa pred svojim duhovnikom izrečejo zavezo čistosti.

*****     *****     *****

V teh dneh Ania gostuje v Sloveniji, se srečuje z ljudmi, pričuje in predstavllja svojo knjigo Rešena iz pekla: Kako sem iskala izgubljeno nedolžnost, ki je izšla pri založbi Salve.

V sredo, 23. oktobra, je imela na Rakovniku v Ljubljani srečanje za mlade in za ženske, ki iščejo v sebi moč za bolj polno življenje. Obiskala sem ga tudi sama in z vami v nadaljevanju delim nekaj misli, s katerimi nas je nagovorila Ania.

POLONCA SOKOLČETRTEK, 24 NOVEMBER 2016 16:25

Vir: ISKRENI.NET

MISLILA SEM, DA REŠUJEMO ŽENSKE V STISKI

Po osmih letih dela na kliniki so Abby nekega dne prosili, da bi zaradi pomanjkanja osebja pomagala pri kirurškem splavu. Zdravnik jo je prosil, naj mu med postopkom drži ultrazvok

Unplanned

Abby ni bila navdušena, a je privolila. »Morda mi bo to pomagalo pri svetovanju ženskam, saj se bom iz prve roke poučila o novem, varnejšem postopku,« si je mislila. »Poleg tega pa bo trajalo le nekaj minut.«

Ni vedela, da ji bo teh nekaj minut spremenilo življenje.

V svoji knjigi Unplanned* (Nenačrtovano) Abby piše: »Na ultrazvoku sem zagledala dojenčkov celoten, popoln profil.« Prešinilo jo je, da je otrok videti natanko tak, kakršna je bila njena hči Grace pri 12. tednih. »Osupnile so me podrobnosti. Natančno sem lahko videla glavico, obe roki, nogi in celo majcene prstke.«

Nato se je na zaslonu pojavilo še nekaj drugega – v maternico je vdrla dolga kanila, ki se je začela približevati dojenčku. »Čas se je upočasnil,« piše Abby. »Nisem hotela gledati, vendar si nisem mogla pomagati. Pogledala sem pacientko: po licih so ji tekle solze in videla sem, kakšna bolečina jo prežema.«

»DOJENČEK SE JE BORIL, DA BI SE IZOGNIL KANILI«

»Na začetku je bilo videti, da se dojenček ničesar ne zaveda,« piše Abby. »Za trenutek mi je odleglo, saj sem se spomnila, da zarodek ne čuti bolečine. O tem sem na Planned Parenthoodu sama poučila na tisoče žensk, ki so bile v dvomih. Tkivo zarodka ne čuti ničesar. Zberi se, Abby! To je le preprost in hiter zdravniški postopek.«

Nato pa je na zaslonu zagledala nenadno hitro premikanje – dojenček je začel na vso moč brcati, kot bi se hotel umakniti pred ogrožajočim tujkom. »Ko se mu je kanila približala, si je dojenček na vse načine prizadeval, da bi se mu izognil. Bilo mi je jasno, da dojenček dobro čuti kanilo in da mu ni všeč.«

Nato je zdravnik kanilo priklopil na aparat za izsesavanje. Abby je hotela zavpiti: »Nehajte!« in: »Poglejte, kaj se dogaja z vašim otrokom! Ustavite jih!« a iz sebe ni spravila glasu. V tistem trenutku se je dojenčkovo telo začelo zvijati, mečkati in postopoma izginjati po cevki.

»Zadnja stvar, ki sem jo videla, je bila majcena, čudovito oblikovana hrbtenica, ki jo je posesala cevka. Nato ni bilo ničesar več. Maternica je bila prazna. Popolnoma prazna.«

 

Abby je prizor splava zlomil. Spoznala je, da je »zarodek« v maternici resnično človek in da njegova smrt ne more biti rešitev za nobeno žensko v stiski, ampak da stisko še poveča.

 

Vir: ISKRENI.NET

članek lahko v celoti preberete na: ISKRENI.NET