Jezusov portret

»Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor tisti, ki ima oblast, in ne kakor pismouki«(Mr 1,21)

foto vir

Občudujem slikarja Rembrandta, ki je znal slikati Jezusa v najrazličnejših prizorih, pri tem pa poudariti duhovno vsebino dogodka. Igra z lučjo mu je omogočila, da je dal vsebinske poudarke posameznim dogodkom. Kako je Rembrandt mogel prodreti tako globoko v skrivnost Jezusove osebe in njegovega dela? Ne moremo si drugače razlagati, kot da je Jezusa nosil v sebi, globoko v svojem duhu in da je bil njegov stalni notranji sogovornik. Le tako je slikar mogel priti do tako pronicljive, izvirne umetniške intuicije.


Slika, podoba spet prihaja v ospredje. Ne le zaradi današnjih vsenavzočih, »s podobami« vsiljivih medijev, ki s sliko manipulirajo naša hotenja in s tem strežejo tržnim daj-dam mehanizmom. Preobrat se je zgodil tudi v kulturi, posledično seveda tudi na področju religije. Če je bilo geslo humanizma, protestantizma in začetka moderne: »zaupaj besedi, slika je prazna«, velja danes nasprotno. Ne zaupaj besedi, govorjenju, ideologijam, zaupaj raje svojim očem, temu, kar vidiš, kar otipaš in občutiš. Zanimivo je, kako se vse to ujema z besedami apostola Janeza, ki zapiše: »Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, kar smo opazovali in so otipale naše roke, to vam oznanjamo: Besedo življenja« (1 Jn 1,1).

Jezus ni učil tako kot pismouki, poudari evangelist Marko. Ljudje so strmeli nad njegovim naukom, ker ni teoretiziral v »bla-bla« stilu pismoukov, ampak je navduševal in nagovarjal najgloblje plasti svojih poslušalcev. Ni bil samo »beseda«, bil je, »Beseda življenja«, živa podoba, ikona Najvišjega. V tem smislu gre razumeti Markov zapis, da je učil kot »tisti, ki ima oblast«, z drugo besedo, kot nekdo, ki si pridobi popolno zaupanje, ki te iztrga iz strahu in smrti in te izpostavi soncu življenja.

Vsak kristjan naj bi v svojem osebnem duhovnem življenju v sebi zaslišal to »Besedo življenja«, jo začutil, jo zagledal, se ji predal in s tem, podobno kot Rembrandt, naslikal svoj portret Jezusa. Ne znamo ga vsi dati na platno. Pomembnejše je, da zaživi v nas, da nas vsak dan navdušuje, osvaja in nas v vsakdanji življenjski bitki prestavlja iz temnih, osojnih strani življenja na prisojne, sončne lege.

Zvone Štrubelj

vir TEDNIK DRUŽINA

Bog kliče vsakogar

Velik dar je srečati dobrega duhovnega voditelja, saj nam lahko pomaga, da odgovorimo na božji klic.

foto vir

Ana je tisti dan zamudila mladinsko srečanje. Bila je nemirna, vse dokler ni ob koncu izstrelila kakor iz topa: »Zamudila sem, ker sem igrala na poroki.« Rada je namreč igrala violino. »Le zakaj se duhovniki ne poročijo? Tako lepo je bilo pri poročni maši! Saj ne bo duhovnikov, če bo šlo tako naprej. Pa ne mislim samo jaz tako. Vsi so tako govorili,« je stresla iz sebe Ana.

 

»Kdo vsi?« sem vprašal.

»No, tisti, ki so bili na poroki,« se ni dala Ana.

»Pa bi kateri izmed njih postal duhovnik, če bi se lahko poročil?«

»Mislim, da ne. Morda pa.« Ana si je res upala veliko reči, a je bila tudi iskrena.

»No, torej si z njimi Cerkev ne bi veliko opomogla,« sem malo zašpičil.

»Zakaj tako govorite?«

»V redu, sprejmem, da niso poklicani za duhovnike, a če tako lepo govoriš o zakramentu zakona, le zakaj se številni svatje ne poročijo?« Kar nekaj sem jih poznal in vedel sem, da bi za marsikaterega bilo nujno, da bi se poročil, ker je živel na koruzi. Nekateri fantje pa so vlekli svoje 'stričevstvo' že v krepka trideseta leta in tudi nekatera dekleta so ne ravno v rosnih letih čakala na princa na belem konju. Ano je zopet pogrelo, saj ni pričakovala, da bom tako direkten in je sklenila, da se z menoj ne da pogovarjati. Morda je imela občutek, da sem ji zameril, a sem ji za tisto lekcijo hvaležen, ker je odprla tako pogrevano temo o (ne)poročanju duhovnikov. Zdi se mi, da mnogi govorijo o tem samo zato, da zakrijejo bistvo problema, ki je v tem, da številni mladi niso sposobni temeljne življenjske odločitve. Kot je niso bili sposobni številni svatje. Bog vsakega kliče, le poti odgovora na klic so različne. Res je, da enega kliče v duhovništvo, drugega v zakon in nekoga lahko tudi v neporočeno življenje. Če je slednje res odgovor na božji klic, potem ti svojo neporočenost živijo kot poklicanost v službi bližnjih in Cerkve. Veliko takih poklicev poznam! Problem ni (ne)poročenost, ampak je problem nesposobnost za temeljno življenjsko odločitev, ki je odgovor na božji klic. Današnja božja beseda govori, da jetemelj vsakega poklica klic k veri v Boga, k osebnemu odnosu z njim. Ta je korenina vsake druge življenjske izbire.

Evangelij predstavi dve podobi poklicanosti. V prvi nastopata učenca Janeza Krstnika, ki ju pripelje h Kristusu Janez sam. V drugi podobi igra glavno vlogo Peter, ki ga k Jezusu pripelje brat Andrej. V obeh podobah opazimo skupno točko – to je sredništvo. Prve učence in učence vseh časov vodi h Kristusu neki (po)srednik. Tudi nam je do tega, da smo lahko odgovorili Kristusu, moral nekdo pomagati. V prvem berilu, ki govori o poklicu Samuela, pa srečamo lik srednika duhovnika Elia, ki je vzor duhovnega spremljevalca, saj ne nadomešča mladeniča Samuela pri osebni odločitvi, ampak ga podpira in mu svetuje: »In če te bo poklical, reci: 'Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša'« (1 Sam 3, 9).

Velik dar je srečati dobrega duhovnega voditelja, saj nam lahko pomaga, da odgovorimo na božji klic. Nikjer ni rečeno, da mora biti klic tako dramatičen kot klic Samuela, ali realen kot tisti prvih apostolov. In vendar tudi nam Bog govori v globini našega srca ter nas vabi, da se mu damo popolnoma na voljo, da s Samuelom rečemo: »Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša« in se z učenci »odpravimo za Jezusom«. Ta osnova nam bo omogočila, da si bomo odgovorno izbrali določeno življenjsko pot.

Spoštovati moramo vsak božji klic, kajti vsak klic se mora dopolniti v ljubezni.

vir TEDNIK DRUŽINA

Božo Rustja

Kako je Bog poklical Samuela (1 Sam 3, 1-10)?

 Samuel the Boy Prophet;Samuel Chapters 8 and 9The Call of Samuel - Moody Bible Story

JEZUSOV KRST

Foto  vir...

Ko se je Kristus postavil v vrsto, da bi prejel Janezov krst, se je približal grešnikom in se poistovetil z njimi. Ne samo z grešniki, ampak tudi z vsemi ubogimi, zatiranimi in potrtimi, ki so sestavljali takratno večino prebivalstva Palestine. Ne čudimo se zato, da se je Janez Krstnik branil, da bi krstil Kristusa. Kristus je s krstom v Jordanu ljudem dal jasno vedeti: »Jaz sem na vaši strani!«

 

Vir:  Božo Rustja, Kot ljubljeni božji otroci, Duhovnost, Tednik Družina 2006

GOSPODOVO RAZGLAŠENJE

 

Jaslice, ki smo jih postavili, so šele danes dobile svojo pravo podobo. Pred hlevček smo namreč položili svete tri kralje. S tem smo uprizorili dogodek današnjega praznika. Sveti trije kralji, trije tujci, ki so prišli od daleč, ki niso bili vzgojeni v pričakovanje judovskega odrešenika, so v detetu, položenem v jasli, prepoznali novorojenega kralja. S seboj so prinesli tudi darove, ki razodevajo dostojanstvo obiskanega. Zlato, ki simbolizira Jezusovo kraljevskost; kadilo, ki razodeva njegovo božanskost; in miro, ki oznanja njegovo človeškost in smrt.

Foto vir...

Nenavadna zvezda na nebu je v njih vzbudila željo, pogum, zagnanost in odločno voljo, da so se odpravili na pot odkrivanja resnice. Ker so imeli vero, so krenili na pot. Včasih so romali celo v negotovosti, toda vztrajali so.

Morda se nam ob današnjem prazniku poraja dvom o tem, ali so trije kralji res videli zvezdo, ki jim je kazala pot, z lastnimi očmi. Navsezadnje, bratje in sestre, to sploh ni pomembno. Pomembnejše je, da so se pustili nagovoriti in je prav zato zvezda sijala v njihovih srcih. Modri se ob tem niso spraševali, zakaj drugi te zvezde ne vidijo; ali če jo, zakaj ji ne sledijo. Vedeli in čutili pa so, da ta zvezda vabi prav njih. In prav zato so ga iskali. Toda najprej so se zaustavili v Jeruzalemu, na kraljevskem dvoru, a ga tam niso našli. Ni ga bilo mogoče najti niti v bogati meščanski hiši v Betlehemu. Našli so ga v skromnem bivališču v naročju preproste žene. Podobno se dogaja tudi nam. Želimo, da bi se Bog pokazal velikega, mogočnega, zmagoslavnega in v očeh ljudi pomembnega, on pa ostaja majhen, mnogim nepoznan in od mnogih nepriznan.

Podobno kot trem kraljem se dogaja tudi nam. Kakor oni morda tudi mi v življenju počnemo stvari, za katere se nam zdi, da so stvar vseh nas. Toda mnogi ostajajo še naprej zaslepljeni. Morda smo si kdaj prizadevali za spravo, za mir, za veselje in pri teh prizadevanjih ostali sami. Tako je tudi ob Jezusovem rojstvu zvezda je svetila vsem, toda sledili so ji samo trije kralji.

Neka zgodba pripoveduje, kako se je na pot k Novorojenemu podal še četrti kralj, ki mu je hotel podariti tri dragocene kamne neprecenljive vrednosti. Skrivnostna zvezda ga je vlekla naprej in brez počitka ji je sledil. Ni poznal ne lakote, ne žeje. Slep je bil za lepote zemlje, gluh za vrvež prekrasnih mest. Nenadoma pa ga je iz njegove zagnanosti iztrgalo bridko jokanje. Obstal je in zagledal otroka, k je bil brez vsakršne moči. Dvignil ga je in zanj poskrbel. V vasi ga je dal v nego dobri ženski. Iz svojega pasu je vzel dragoceni kamen in ga dal ženi, da bi tako zavaroval otrokovo življenje. Zvezda ga je peljala naprej skozi mesto, v katerem je srečal mrtvaški sprevod. Za krsto je stopala žena s svojimi otroki. V obupu so se otroci oklepali svoje matere. Kralj je vedel, da tolikšne bolečine ni povzročilo samo žalovanje. Moža in očeta so peljali na pokopališče, od tam pa naj bi bili žena in otroci prodani kot sužnji vsak na svojo stran, kajti nihče ni hotel poravnati njihovih dolgov. Od usmiljenja premagan je kralj vzel iz pasu dragoceni kamen, ki ga je namenil Novorojenemu Kralju, in ga položil v dlan žalujoče vdove. Spet se je odpravil naprej in prispel v tujo deželo, kjer je pustošila vojna. Vojaki so peljali može, ki naj bi umrli strašne smrti. Mladega kralja je popadla groza. Imel je še en sam dragulj in se je začel spraševati: »Ali naj pridem pred Kralja človeštva – Jezusa – praznih rok?« Kljub temu je žrtvoval zadnji dragoceni kamen in z njim odkupil može in jim tako rešil življenje. Vedno znova ga je stiska ljudi odvračala od cilja. Leta dolgo je potoval, nazadnje celo peš, kajti tudi svojega konja je podaril. Izgubil je celo zvezdo. Kot berač je prepotoval mnogo dežel, pomagal starejši ženski nositi pretežak tovor, spet drugje je negoval bolne. Tako mu nobena stiska ni bila tuja. Nobeni bolečini, ki jo je srečal, se ni mogel izogniti. Tako so leta minevala. In končno se mu je spet prikazala zvezda, ki ga je vodila do nekega griča, kjer se je ustavila. Znašel se je pred tremi križi. Srečal je pogled človeka, ki je visel na križu. Kralja je prešinilo spoznanje: saj to je vendar kralj človeštva. To je Bog, rešitev sveta, ki sem ga iskal, po katerem sem hrepenel. In ob njem je spoznal, da ga je srečal v vseh ljudeh, ki so bili v stiski. Spoznal je, da je takrat, ko je pomagal vsem trpečim in preobremenjenim, služil njemu. Pod križem je padel na kolena in si zastavil vprašanje: »Kaj sem mu prinesel?« Nič. Svoje prazne roke je iztegnil Gospodu. Toda te roke niso bile prazne, kajti zaznamovane so bile z vsemi, ki jim je kralj pomagal in jim stal ob strani.

In mi, bratje in sestre! Si upamo iztegniti svoje roke k Bogu? So zaznamovane z našo žrtvijo in odpovedjo ali pa ostajajo prazne? Ali smo preprosto pozabili in spregledali človeka, ki je šel mimo nas s prošnjo na ustnicah? Kje in kateri je tisti dar, ki sem ga namenili za Boga?

MARIJA, SVETA BOŽJA MATI

SIN TI JE POSOJEN

Neka gospa, žena vojaka, je prišla k meni in me prosila, naj se v molitvi spomnim njene triletne hčerke, ki so ji zdravniki ugotovili levkemijo, za katero je zelo malo možnosti, da jo pozdravijo. 

Foto vir... 

Deklica hodi na kemoterapijo in človeku se trga srce, ko gleda, kako se tako majhna deklica  bori z neprijetnostmi, ki jih zdravljenje prinaša. Razmišljajo o presaditvi kostnega mozga in o drugih kirurških posegih, a se bojijo, da jih ne bi prestala.

Mama mi je rekla: Ne morem si zamišljati, da bi izgubila tega tako čudovitega in ljubkega otroka. In odgovoril sem ji: Prosila bova Gospoda, naj spremlja deklico in vse vas, ki se tako trudite zanjo. Tudi za zdravnike in osebje moramo moliti. Bog nas bo vodil po najbolj pravi poti. Če ozdravitev potem, ko bo storjeno vse, kar se je moglo storiti, ne bo mogoča, si prikličite v spomin, da vam je deklica samo posojena. Pripada Bogu in če jo Bog želi poklicati k sebi, še preden pade v resno nevarnost, da pogubi svojo dušo, pustite Bogu, naj stori po svoji volji s tistim, kar je njegovo. On je tisti, ki zares ljubi.

 

Bog je nagradil vero Abrahama in Sare s tem, da jima je kljub nerodovitnosti in starosti podaril sina. Izak je bil sladkost teh dveh starcev. Gospod je prizkusil Abrahamovo vero. Prosil ga je, naj mu daruje sina Izaka. Ta preizkušnja je bila za dobrega moža najhujša. Bog mu je bil obljubil veliko potomstvo, kot zvezd na nebu in morskega peska. In kar ga je Gospod prosil zdaj, se je Abrahamu zdelo v nasprotju z obljubo, ki mu jo je dal sam Bog. Abraham je razumel, da ta njegov sin ne pripada njemu ampak Bogu. Zato se ni obotavljal in ni več dvomil. Ko je želel žrtvovati svojega sina, ga je zaustavil angel. Bog je znova nagradil njegovo vero in nenavezanost.

Težko si predstavljamo veselje, prevzetost in zavest majhnosti, ki jo je čutila Marija, ko je prvič držala v naročju in hranila samega Božjega sina!

Tudi Jožefovega začudenja si ne moremo predstavljati, da mu je nebeški Oče povsem zaupal pri skrbi za njegovega sina in za ponižno, preprosto, nedolžno mater.

Prišel je dan, ko sta ga nesla v tempelj. Jožef in Marija sta čutila, da sta le dva od zakoncev več, ki vstopata, da se zahvalita za srečen porod in da Jahveju posvetita svojega sina. Kmalu pa sta razumela, da ima njuno življenje poseben pomen.

Pobožen starec, ki je goreče pričakoval odrešenikov prihod, je po navdihu Svetega Duha prišel sveti družini naproti. Simeon je vzel otroka v svoje naročje, ga dvignil proti nebu in se zahvalil, da ima končno lahko v svojih rokah Božjega sina. Nato se je obrnil k Mariji in jo spomnil, da ji ta otrok ne pripada. Da ji je samo posojen. Ta otrok bo v znamenje veselja in odrešenja za mnoge; in kamen spotike za mnoge. Mož bolečin bo. In Mariji je napovedal, da bo njeno dušo presunil meč trpljenja. Jožef je tiho poslušal. Marija je v notranjosti ponovila svoj zgodi se mi po tvoji besedi. Jožef ni rekel nič. Verjetno je položil samo svojo roko, v znamenje zaščite, na Marijino ramo in ji rekel na uho: Vedno bom s teboj. Skupaj, kot družina, bomo šli naprej, naj se zgodi kar koli. Ta otrok ni najin, nebeški Oče nama ga je zaupal v varstvo.

Zgled Jožefa in Marije je sporočilo za vsak zakonski par. Bog ju je združil in skupaj morata hoditi, naj se zgodi kar koli. Veliko mečev je, ki prebadajo dušo, a sam Bog vodi vodi njune korake. Težave in sovražniki ne bodo nikoli močnejši od Božje roke, ki ju podpira. A morata sprejeti preizkušnje, da lahko izpolnita svoje poslanstvo: pripeljati svoje otroke k Bogu. Ti otroci jima ne pripadajo, samo posojeni so jima, ker so od Boga. Združena družina!

 

Vir: http://geocities.com/seapadre_1999/madrededios.html

 

MARIJA, SVETA BOŽJA MATI, slovesni praznik

Božičnega praznovanja si ne moremo predstavljati brez Marije, matere Božjega Sina. Tako je nujno navzoča tudi, ko praznujemo božično osmino. Prvi dan leta je posebej posvečen Mariji  oz. njenemu Božjemu materinstvu. Marija je najtesneje povezan s skrivnostjo Božjega učlovečenja, kot tudi s skrivnostjo človeškega odrešenja. Da je Marija Božja Mati je najstarejša verska resnica o Mariji. Vesoljna Cerkev je to resnico sprejela že na koncilu v Efezu v 5. stoletju. II. vatikanski koncil pa pravi o Mariji v povezavi s to versko resnico takole: »Iz nje je Božji Sin privzel človeško naravo, da bi s skrivnostmi svojega življenja na zemlji osvobodil človeštvo od greha«.